O Romih ne pišem prvič. Pisala sem že večkrat. Predvsem v zvezi z dvojim. Prvič, da so za Slovence dobri Romi samo poslovenjeni Romi. Torej asimilirani Romi. In drugič, da Slovenci nasploh, slovenske vlade pa še posebej — in to vse vlade, brez izjeme — integracijo Romov razumejo kot asimilacijo Romov. Ne razumejo, da je med integracijo in asimilacijo katerekoli etnične skupine v večinsko družbo več bistvenih in ključnih razlik. Ena je, da asimilacijski pritisk pri tistih, nad katerimi je izvajan, povzroča odpor do integracije. In posledično konflikte. To ni nič novega. Gre za velikokrat preverjeno dejstvo.

Avtomatični odpor

Da asimilacijski pritisk povzroča odpor do integracije, bi morali — če kdo — vedeti prav Slovenci. Slovenci so bili skoraj vso svojo zgodovino pod asimilacijskim pritiskom s strani Nemcev oziroma Germanov. Kot etnična skupna smo preživeli zato, ker smo ustvarili sistematične oblike odpora in upora proti tej asimilaciji. Odpor in upor sta vgrajena v slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico.

Eden od vidikov teh sistemskih socialnih in kulturnih rešitev je odpor do drugačnosti. Razumevanje drugačnosti kot nevarnosti. Kot nečesa, kar nas ogroža. Odpor do drugih in drugačnih se v Slovencih sproži avtomatično. Eden od primerov je znamenita slovenska homofobija. Tudi Romi sodijo v to skupino. Kar predstavlja problem.

In to pomeni, da problem niso samo Romi. Problem so tudi Slovenci. In Slovenke. Ki ob srečanju z vsakomer, ki je drugačen, začutijo impulz ogroženosti. Ali vsaj nelagodja. Kar se k drugačnemu in drugemu vrača vsaj kot zavrnitev. Če ne kot ponižanje. Ali diskriminacija. In druge podobne prakse. Tisti, ki so tega deležni, na to praviloma ne reagirajo z razumevanjem. Kaj šele z navdušenjem. Ampak z negativnimi reakcijami. In čustvi. In krog je sklenjen.

Kratkoročen odziv

Iz povedanega sledi, da so napovedani represivni ukrepi, ki jih je vlada ob včerajšnjem obisku na Dolenjskem obljubila Dolenjkam in Dolenjcem — ki imajo, kot pravijo sami, zdaj vsega dovolj —, napačen odziv. To je samo kratkoročen odziv, ki lahko pomiri lokalno prebivalstvo. In ki bi vladi lahko prinesel novo rast volilne podpore. Nove glasove. S tega stališča je romski umor Novomeščana nekaj, kar bi si vlada sebi v prid morala izmisliti. Če se ne bi res zgodil.

A kratkoročna, dolenjskim volilkam in volilcem všečna vladna reakcija ne more prikriti dejstva, da tudi ta vlada — tako kot vse doslej — nima razdelane smiselne in produktivne, strokovno utemeljene politike do Romov nasploh. Kaj šele do romskih skupnosti, s katerimi je slovenska družba v konfliktu.

Razlog je jasen: Romi niso volilna baza nobene slovenske vlade, zato so jih vse preprosto preskočile. Če je že bilo treba, so se na tako imenovano “romsko vprašanje” odzivale s kratkoročnimi všečnimi ukrepi. Ki pa seveda niso prinesli nič. Oziroma so probleme samo še poslabšali, kot lahko vidimo danes.

Ta vlada, desne vlade, vse vlade

Zato za to poslabšanje ne moremo kriviti aktualne vlade. Res je: aktualna vlada za rešitev “romskega vprašanja” ni naredila nič. A nič ni naredila tudi nobena od prejšnjih vlad. Še posebej ne desne vlade, katerih nekdanji člani in današnji opozicijski poslanci v parlamentu zdaj zahtevajo odstop vlade.

Desne vlade so s hujskaštvom in z militantnostjo proti po njihovem za vse Slovence nevarne Rome (da beguncev in migrantov niti ne omenjam) pomembno prispevale k trenutnemu stanju. Pa seveda niso odstopili. Jim še na misel ni prišlo. Sami so že v preteklosti zahtevali, zagovarjali in izvajali represijo. In jo tudi danes zahtevajo, zagovarjajo in izvajajo. Zoper vse drugačne. Zoper vse Neslovence. Celo zoper vse nedesno politično orientirane Slovence. Kar je eden od ključnih razlogov, da se “romsko vprašanje” slabša. Da postaja bolj in bolj akutno. In grozeče.

Represija

Da ne bo pomote: seveda je neustrezno, da večinsko slovensko prebivalstvo živi v strahu pred Romi. Da slovenski otroci ne hodijo sami v šolo, ker se njihovi starši bojijo, da se jim bo kaj zgodilo. A res je tudi, da te situacije in teh strahov ni mogoče rešiti z represijo. Z gotovostjo lahko domnevamo, da bo represija stvari samo še poslabšala. V tem smislu, da se bodo mnogi Romi, ki se doslej niso obračali zoper slovensko družbo, zdaj obrnili proti njej zaradi represije, ki jo bo ta izvajala nad njimi. Stvar je logična. In predvidljiva. Kot je logično in predvidljivo tudi, da se bo tako imenovano “romsko vprašanje” samo še zaostrilo.

Logično in predvidljivo je tudi, kakšna politika bi lahko rešila ali vsaj začela reševati tako imenovano “romsko vprašanje”. Kot to znajo v nekaterih uspešnih multietničnih družbah — kot je recimo havajska, ki sem jo terensko proučevala tudi sama.

Drugorazredni državljani

Najprej je treba zagotoviti, da Romi kot etnična skupina v Sloveniji niso drugorazredni državljani. Kar v praksi dejansko so. Enako kot priseljenci. Begunci. In ostali drugi. In drugačni. Potem je treba zagotoviti, da se pravočasno detektirajo problemi in da se začnejo tudi reševati. In to takoj. In to s politiko, ki je strokovno podprta in vodena.

Tretjič, treba je razumeti, da zaradi družbeno nesprejemljivih, celo kriminalnih dejanj, ki jih posamezni Romi izvajajo, ne moremo kriminalizirati in kaznovati celotne romske skupnosti. Oziroma vseh romskih skupnosti v Sloveniji. Z Romi, ki kršijo zakone, je treba postopati enako, kot postopamo do Slovencev, ki kršijo zakone: treba jih je obravnavati kot individualne kršitelje zakonov. In jih kot takšne tudi sankcionirati. Ne pa sankcionirati celotno romsko skupnost samo zato, ker so med kršitelji zakonov Romi.

Kako bi se odzvali Slovenci, če bi bili represivnih ukrepov deležni vsi Slovenci po dolgem in počez, ker nekateri med njimi — in to številčnejši kot Romi — kršijo zakone? To bi gotovo vzbudilo odpor. Če ne še kaj več. Isto lahko pričakujemo od Romov. Garantirano.

Rešitev je integracija

Bilo bi tudi nujno razumeti, da asimilacija ni rešitev tako imenovanega “romskega vprašanja”. Rešitev je integracija. To pomeni, da imajo Romi pravico ohraniti način življenja, ki jim je lasten. In to v vseh tistih vidikih, v katerih ne gre za kršitev zakonov, ki v Sloveniji veljajo. Kjer pa romski način življenja prihaja v nasprotje s slovensko zakonodajo, pa bi bilo treba za vsak primer posebej strokovno premisliti in odločiti, ali je vztrajanje na slovenski zakonodaji v konkretnih primerih produktivno. In nujno. Ali to vztrajanje pomeni rešitev tako imenovanega “romskega vprašanja”. Ali pa njegovo zaostrovanje. V primerih, ko gre za slednje, bi bilo dobro razmisliti tudi o utemeljenih in smiselnih spremembah zakonodaje.  Še posebej, če to spreminjanje zakonitosti v državi ne slabi. Temveč jo krepi.

Pesimizem

Integracija Romov — ali kogarkoli drugega — pa nenazadnje zahteva tudi spoštovanje do tistih, ki se jih integrira. Zahteva odsotnost slehernih rasizmov. Tudi kulturnega. Ki je pri Slovencih, ko gre za njihov odnos do Romov, prej redno prisoten kot pa odsoten. Čeprav so Romi s strani Slovencev deležni tudi čistega biološkega rasizma. So “črni”. In podobno.

Tako imenovano “romsko vprašanje” bo rešeno takrat, ko bo življenje v slovenski družbi ob upoštevanju slovenske zakonodaje in družbenega ustroja za Rome privlačnejše kot pa življenju ob kršenju zakonodaje. In tega družbenega ustroja.

Gre za težko, kompleksno in dolgotrajno nalogo. Ki zahteva, kot je včeraj na TVS povedal Dragan Petrovec, veliko investicij in potrpljenja brez pričakovanja, da bodo rezultati sledili hipoma.

Petrovec je s tem v zvezi izrazil zmerni optimizem. Sama pa sem pesimistka. Tudi novinarji TVS so z govorjenjem o tem problemu ne samo reproducirali uveljavljene vidike slovenskega kulturnega rasizma zoper Rome, ampak so tako kot vedno kazali popolno nerazumevanje in neznanje glede tega, kaj integracija sleherne etnične skupine — tudi Romov — v večinsko družbo sploh je. Integracija je namreč to, kar bi lahko opisali kot oblikovanje varnih in človeka dostojnih prostorov za tiste, ki se integrirajo. Torej za Rome. Za to, da so lahko Romi. Ne Slovenci. Seveda ob upoštevanju v družbi uveljavljene zakonodaje.

Resen dvom

Govorjenje o Romih na Dolenjskem me vedno spomni na magistrsko nalogo moje drage študentke nekdanjega magistrskega študija antropologije na FDV. Delala je na eni od dolenjskih šol, kjer so šolali tudi romske otroke. Svojo raziskavo je začela v prepričanju, da je to, kar šola, učitelji in strokovni delavci v šoli počnejo, Romom v korist. Da prispeva k reševanju tako imenovanega “romskega vprašanja”. Ob zaključku svoje magistrske raziskave pa je začela v to dvomiti. Resno dvomiti.

In dokler tudi Slovenci ne bomo začeli dvomiti v to, kar razumemo kot uspešno reševanje “romskega vprašanja”, lahko kar pozabimo, da smo na pravi poti. Z represivnimi ukrepi. Ali brez njih. Oziroma z represivnimi ukrepi še manj kot brez njih. Namesto njih bi vlada morda morala za začetek prebrati magistrsko nalogo moje študentke. A je seveda ne bo. Ker to ne prinaša glasov na volitvah.