V torek je valentinovo. Ker mormo pobrat vsako ameriško neumnost, smo seveda tud to. Če kej sledim, mamo mi original. Gregorjevo, praznik zaljubljencev in pomladi. Ampak okej, nej bo pa valentinovo.
In kle se delimo na tri dele. Na ful zaljubljene, k so na valentinovo še bolj zaljubljeni (al se pa sam delajo, ker je pač tak dan), pa na une, k so v depri, ker so sami, in na nas tretje, k nas boli kurac za vse to. Men je čist vseen za tak dan, pa če sem samska ali v zvezi.
Sploh pa so mi patetični uni, k čakajo na nekoga, ker bit sam je za njih največji poraz v življenju. Obupano iščejo kao svojo drugo polovico. In to sam zato, k sami nimajo razčiščen nč. In pazi, kako to iščejo! Cele dneve visijo pred tevejem, gledajo vse možne serije in čakajo, da bo njihova največja ljubezen sama od sebe potrkala na vrata.
Kdo se hoče spremenit
Pismo, za koga spoznat je treba ven hodit. Govort s kom, se pecarit. Sej se lahk tud po netu s kom zahvataš, sam jaz sem bolj za na direkt. V živo. Sploh pa je partner za zabavo, ne pa zato, da te bo iz dreka vlekel. Moja frendica ma tako logiko. Da en najin frend ne bi bluzil, če bi si najdel resno žensko. Kr nov bi ratal. Ja, po mojem tud. Tip hoče žurat, ne pa bit zaljubljen. In je ni ženske, k bi ga spremenila. Tko k mene noben ne more. Noben drug te ne more narest drugačnega. Niti se nočmo spremenit. Niti nočem živet z nobenim. Čim bi mel kdo to bedno idejo, »jaz bom pa spremenil Terezo«, bi dobil sam še brco v glavo.
Čakam pomlad, da spizdim na Primorsko. Ležala bom pod lipo in pisala novo knjigo. Ampak se bom mogla navadit. Mogoče ne bom več hotla v Ljubljano. Mogoče se zaljubim v Primorca. Bova na valentinovo brala Mladoporočenca iz ulice Rossetti. Nova Tereza. Ah, da mi je to videt …
Sploh pa, kaj zares pomeni bit zaljubljen? Starejši ko smo, bolj smo izbirčni. Kar je smešno, ker smo že skurjeni. Ampak izbirčni pa bolj.
Orng zatreskani?
A sploh znamo bit pri teh letih še orng zatreskani? Jaz mislim, da še ja. Sam zakaj pol vsakič, ko mi kdo reče: »Pejd z mano na morje«, rečem ne? Ker moram pisat. Ker knjige, ker kolumne. Kok sem pol zares zaljubljena?
Pol veste, kok mi je do valentinovega. Jaz čakam sam še pomlad, pa da spizdim na Primorsko. Pod našo stoletno lipo bom ležala in pisala novo knjigo. Na žalost brez none, ker je v domu. Ampak se bom mogla navadit bit sama tam. Sej, kaj bi eni dali. Pisat v miru v graščini, kjer je odraščal Stanko Vuk. Mogoče se bom pa navadila in sploh ne bom hotla več v Ljubljano. Mogoče se zaljubim v kakšnega Primorca. In bova na valentinovo brala Mladoporočenca iz ulice Rossetti. In jaz bom kr ratala nova Tereza.
Ah, da mi je to videt …
Partner je za zabavo, ne pa zato, da te bo iz dreka vlekel. Moja frendica ma tako logiko. Da en frend ne bi bluzil, če bi si najdel resno žensko. Kr nov bi ratal. Ja, ziher. Tip hoče žurat, ne pa bit zaljubljen. In je ni ženske, k bi ga spremenila. Tko k mene noben ne more.
Žvaljenje v Daktariju
Ampak a veste kaj? Na Valentinovo se lahk žvalite in objemate tud v Daktariju. Kjer mam jaz ob 6. uradno predstavitev knjige. Hendlat me bo probal Toni Cahunek, zvani Storž. S tistim videom, k sva ga posnela za Beletrino, dan pred izidom knjige, sva našišala Lainščka in vse. No, ne vse. Do Masaye mi manjka še par klikov, pol je pa sam še Boris Cavazza, ki pa ga ne morem prehitet, ker ma 14.000 ogledov.
Kakorkoli, če se že gremo, pridte. Mogoče bova s Storžem rekla kakšno o ljubezni.
In če smo že kle. Včer sem vidla nasvet na FB, ko je en komentiral eni ženski, ki je objavila, da ne bo nč kupla tipu za valentinovo. Da se bosta sam objela in si rekla ljubim te. Tko ji je napisal: »Kera si ti žid. Ne morem verjet. Dej vsaj pokaž, da ti je mal važn. Eno malenkost mu kup. Al mu pa daj blowjob al neki.«
Al neki.