Ta bo ena o cerkvi. Lahk pa zabluzim tud kam drugam. V glavnem, da se ne bo kdo vžgal že vnaprej: nisem ne za ne proti cerkvi. Tko kot nisem v politiki ne leva ne desna. Drugače sem krščena. Nikol pa vidla veroukov, birm in tega. Ta starih dveh nikol vidla pri mašah. Sam nono. Ko sem bla majhna, me je kdaj vekla zraven in pol mi ni šlo v račun, zakaj mi daje nona keš, da ga dam župniku v pušico, namest da bi si sama kupla sladoled.

Ampak kle je drug problem. Kle na Primorskem — ja, tri mesce sem že tu (Crnkovič je rekel, da ne bom zdržala niti en teden) —, mamo vilo zraven cerkve. Tko, 20 metrov stran. In zdej smo pri zvonikih. A vi veste, kok to zvoni in kaj dela človeku po možganih po treh mescih? Ubi bože, res.

“Jaz zdej govorim!”

Zdej sem dojela, da ne bom več pisala. Rajš snemam videe. In jih mečem na FB in pol se folk smeji, k me vsakič prekine zvon, jaz se pa derem: “Pa, pizda ti materna! Jaz zdej govorim!” Zadnjič je od soseda penziča pes ful tulil, ko je slišal zvonenje. Na živce mu gre. Ker če men ubija ušesa, kako je šele njemu. 

In zvonik zvoni na petnajst minut. Da veš, kok je ura. Ob polni uri pa še za vse ure. Ob pogrebih pa mašah je pa sploh veselica. Si predstavljate vse to 20 metrov od mene? Že to, da te skoz opominjajo, kok je ura, je creepy. Celo noč in cel dan. Men se že cufa, resno.

Kot mejhna sploh nisem skontala, sam zdej mam pa preslabe živce. In zadnjič grem od soseda penziča, k mava sam cerkev vmes. “666”, pravim jaz temu. In uletim vsa zapušena in ful folka pred cerkvijo. Se prerinem, da vidim, kaj se notr dogaja. In komi pridem v zadnjo vrsto, ker ljudi je blo tok, da nč jasno. Dojamem, da bo od enga otroškega frenda sin župnik. Neko posvečenje al kaj so meli. Prov na kolenih bit pa neke kape na glavo. Vprašam enga mladeniča zraven, če je fotr od tega kle, da ga pozdravim po tridesetih letih, pa me je napizdil, da sem preglasna.

Pa še piknik

Pol sem se izgužvala ven in doma sem dojela, da majo še piknik. Tko na hard. Šotori, za jest pa za pit, pa DJ z muzko. Sem šla še na piknik in sem komi prišla notr, ker je blo folka k na koncertu. Pa 30 župnikov v belem je šlo mimo mene. Jaz kej tazga še nisem vidla. Pol sem tam jedla na drugi strani od nas, vmes pa mi je en Gorenjc razlagal: “To je moj sin. On bo tud župnik.” Na desni pa ene stare gospe, k so mi razglagale, da so frizirale mojo nono, pa da če mamo kače v bršljanu. Jaz pa čist zapušena.

So bli pa luštni tipi, morm rečt. Pa tud muska je bla ok. Od Eye of the Tiger do Mlakarja.

Top župnik

Pol sem šla in zagledam tega frenda iz otroštva, fotra od tega, k bo župnik. Poln keša, šef mirenskega fuzbal kluba. Pa se zaderem pred vsemi župniki: “Pa jebo te vse! Tereza kle!” Nč mu ni blo jasno, sam pride zdej en dan na obisk.

In ko so nabijali muzko že skor ob desetih zvečer, sem razmišljala, kaj bi blo, če pokličem policijo. Ker motijo javni red in mir. Sam pol sem jih šla rajš snemat pa metat na FB iz moje strani zida, ko so se vsi drli na Pop Design al Miran Rudan: “Na nebo!”

Drugač pa za tega sedanjega župnika vsi pravjo, da je top. Tok star k jaz. Faca. Živi par metrov stran od mene. Mu prov nesem knjigo en dan. Namest spovedi.

En dan me je na cesti ustavla starejša ženska. Če oddajamo sobe kle v vili. Ve, da je nona v domu. Sem ji sam rekla, gospa, to pa ne bo šlo. Že tko je odprti oddelek. Da še Idrijo nardim iz bajte, me fotr ubije.