Ko je izbruhnila afera Klampfer, sem se odločila, da o tem ne bom pisala. Ker v njej ne gre za to, za kar se zdi, da gre. Ampak za nekaj povsem drugega. Gre za poskus domačije Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru (FF UM) — znane tudi kot Bloody Mary Group (BMG) —, da bi prevzela oblast in postavila svojega dekana. 

BMG to poskuša že leta. Na vseh volitvah za katerekoli funkcije na FF UM prijavlja svoje kandidate. Vendar za njih ne dobi zadostne podpore. Kar pomeni, da po demokratični poti ne more priti na oblast. Njeni ambiciozni člani ne morejo postati dekani in rektorji. Zato se BMG že dolgo poslužuje načinov, ki spominjajo na puč. Po tej logiki: zanetiti nezadovoljstvo med zaposlenimi, na ta način dobiti moč za rušitev aktualnega vodstva Fakultete ali Univerze in na mesto dekana in/ali rektorja postaviti svoje ljudi. Same sebe.

Patetično

Ta metoda je že utrujajoča. Naporno je spremljati te igrice na vsakem akademskem zboru. In se delati, da ne vemo, za kaj gre. Ljudje imajo tega že dovolj. Zato se podpora BMG ne povečuje. Ampak stagnira. Spominja na blokado, s katero se sooča SDS. Ki ne pride čez svoje običajne odstotke podpore.

Gledati bolestna prizadevanja članov BMG, da bi se dokopali do oblasti, je patetično. Še tem bolj, ker bi visokošolski sindikat — katerega člani so jedro te skupine — moral varovati pravice zaposlenih v odnosu do delodajalca.

Ni pa jasno, kako bi sindikat lahko to počel, če bi njegovi ključni ljudje — ki bi morali braniti interese zaposlenih pred delodajalci — bili sami delodajalci. V tem primeru ne bi bilo nikogar, ki bi zaposlene v konfliktu z delodajalcem branil.

Ko sem svoje pomisleke že pred leti pojasnila vodstvu sindikata, so jih zavrnili. Mislijo namreč, da ni nič narobe, če so vodilni sindikalisti tudi vodilni ljudje na fakultetah in univerzah.

Družbena vloga sindikata

Sindikat ne razume svoje družbene vloge. Ali pa je noče razumeti. Če je ne razume, potem to potrjuje ugotovitve antropologov postsocializma — recimo Davida A. Kideckla —, da sindikati v postsocializmu praviloma ne vedo, kaj je njihova vloga. Če svoje vloge nočejo razumeti, pa to pomeni, da sindikate vidijo kot institucijo, ki jo je dovoljeno izrabljati za individualne ambicije in interese posameznikov.

Kar je problem. Resen problem. To pomeni, da sindikati sploh niso sindikati. Ampak samo še ena interesna domačija več, ki zlorablja svojo moč za to, da pride na oblast. In do koristi, ki jih ta prinaša.

Ko sem videla, kako delujejo sindikalisti, zbrani okrog BMG, če jim slučajno uspe priti blizu oblasti — namreč bolj problematično, birokratsko, nečloveško, zastraševalno in do zaposlenih izkoriščevalsko kot drugi dekani, rektorji, prorektorji —, sem se iz sindikata izpisala.

Zakaj moram nekaj reči

Zgoraj zapisano je prvi razlog, zakaj sem spremenila svojo odločitev, da o zadevi Klampfer ne bom pisala. Obstaja pa jih še nekaj. Drugi je, da so se na FF UM pojavili napisi “Vsi smo Friderik Klampfer”. V dvigalu pa je nekdo k temu sloganu dopisal moje ime. “Vsi smo Friderik Klampfer in Vesna V. Godina.”

Zato moram o zadevi Klampfer nekaj reči.

Skratka, jaz nisem Friderik Klampfer. Čeprav sta me tako Filozofska fakulteta kot Univerza v Mariboru že najmanj štirikrat spravila v položaj, ki je bil zelo podoben temu, v katerem je zdaj Friderik Klampfer.

Tretji razlog za ta zapis pa je članek v Večeru oz. videokolumna, ki javnosti sporoča, da sta na FF UM z zadevo Klampfer “umrla humanistika in humanizem”.

Niti mú

Če gremo najprej k drugemu razlogu: ne, jaz nisem Klampfer. Poleg očitnih dejstev — da sem ženska in ne moški in ne filozofinja, ampak antropologinja itd. — nisem Klampfer tudi zato, ker razumem ozadje te afere. Ker vem, da pri tem sploh ne gre zanj. Ampak za oblast. Za bolestno oblastiželjnost tistih, ki je po demokratični poti ne morejo dobiti. (Ne vem pa, ali Friderik Klampfer sam to ve ali ne.)

Obstajajo pa še drugi razlogi, zakaj nisem Klampfer. V letih mojega službovanja na nekdanji Pedagoški fakulteti in današnji FF kolega Klampfer še zdaleč ni (bil) edini, do katerega sta se Fakulteta in Univerza vedli birokratsko, nečloveško, nehumano itd. Takim obravnavam je bilo izpostavljenih na desetine posameznikov. Tudi na FF UM. Tudi s posledicami, ki niso bile niti pravične niti zakonite. Kaj šele humane. Nekateri so izgubili službo. Nekateri niso dobili zasluženih habilitacij. Nekateri so bili kaznovani za reči, ki jih sploh niso naredili. Itd.

In veste kaj? Bloody Mary Group v teh primerih ni niti muksnila. Če nekaj ni koristilo realizaciji njenih pohodov na oblast, je BMG mižala. Se delala, kot da se nič ne dogaja. V nekaterih primerih je gledal proč tudi Friderik Klampfer. Kar pojasnjuje dejstvo, da je podpisnikov pod izjavo o solidarnosti z njim v resnici malo. 

Nepodpisniki pisma podpore ne gledamo stran, kot smo bili obtoženi. Nasprotno! Gledamo od blizu. Zelo od blizu. Morda še preveč od blizu. In tudi dolgo. Že leta. Gledamo z zgodovinskim spominom. Ki ga javnost, študentje in novinarji nimajo. Ga ne morejo imeti. Zato vemo, kako je BMG — ki zdaj zlorablja afero Klampfer — delovala v preteklosti. Kakšen odnos je imela do drugih zaposlenih. Vemo, da jih ni branila. Tudi ko bi jih kot sindikat morala. Branila pa je ljudi, ki jih kot sindikat ne bi smela. Ni bila na strani pravičnosti. Niti na strani humanosti. Niti človečnosti. Ali poštenosti. Niso kritizirali birokratskih procedur, s katerimi je FF UM maltretirala zaposlene, ki niso bili člani BMG. V nekaterih primerih so celo sodelovali v gonjah proti zaposlenim, ki se jim je godila krivica. V nekaterih primerih so te gonje celo organizirali.

Neodgovoren moralni subjekt

Vse to pomeni, da BMG ni bila in še vedno ni odgovoren moralni subjekt, ki bi skrbel za dobrobit, zaščito, človeško dostojanstvo in podobne reči zaposlenih. Ne. BMG ni nič drugega kot fakultetna domačija, ki poskuša z vsemi sredstvi realizirati svoje partikularne interese. Deluje tako kot vsaka domačija: skrbi samo za svoje člane, ščiti samo svoje člane. Nečlani je ne zanimajo. Zanje ne skrbi in jih ne ščiti, čeprav bi kot sindikat morala. Kot vsaka domačija je tudi BMG zavezana dvojni morali. Ena velja za člane, druga za nečlane. In v tem duhu ščiti svoje člane za reči, za katere jih ne bi smela. Če isto naredijo nečlani domačije, pa zahteva zanje vsaj kazen. Če ne še kaj hujšega.

Zaposleni na FF UM to vemo. Pomnimo. Spremljamo. Že predolgo, da bi lahko verjeli, da ima BMG v aferi Klampfer kakšne druge interese razen svojih. Ne verjamemo, da gre za pravičnost. Verjamemo, da BMG dela točno to, kar dela že leta: izrablja situacije za pohod na oblast.

Argumentacija sindikalne domačije

Tretji razlog, zakaj vendarle pišem o zadevi Klamper, pa je že omenjeni prispevek novinarke Večera. Avtorica očitno ne pozna zgodovine FF, niti UM. Pa tudi ne zgodovine BMG, ki Friderika Klampferja domnevno zagovarja. V resnici pa ga izrablja. Tudi njenih interesov novinarka ne pozna. Ali zgodovine njenih socialnih praks. Pograbila je vročo žemljico. Povzela je argumentacijo sindikalne domačije, ki je — to je že treba priznati —, na prvi pogled zelo prepričljiva. Še posebej, če razmer ne poznaš od blizu. In ustvarila dramatičen prispevek, v katerem nas seznanja, da sta z zadevo Klampfer “umrla humanistika in humanizem” na FF UM. 

Zato moram zapisati: z afero Klampfer nista umrla ne humanistika ne humanizem. Humanistika že zato ne, ker kolega Klampfer — tudi če bi bil najboljši profesor humanistike na FF UM — ni edini, ki se na FF s humanistiko ukvarja. Z njo se na FF ukvarja več deset zaposlenih. Novinarka verjetno še ni slišala za vse, niti ne ve za vse njihove dosežke. Pa tudi za njihove upore proti instituciji ne. Zato se ji pač zdi, da je z odhodom Klamperfja odšel edini humanist, ki se instituciji upira.

A na srečo ni tako. Še zdaleč ne.

Kar pa zadeva humane prakse: FF in UM sta moderni birokratski instituciji, ki tako kot vse take institucije ne delujeta po načelih in logiki humanosti. Ampak po birokratski logiki, ki pogosto — združena z močjo — vodi v nehumane prakse. Zelo me veseli, da se je o tem končno začelo govoriti. Ker sama o tem pišem že leta. Brez odziva. 

Iluzorno je pričakovati, da bi bilo na FF in na UM več humanosti, človečnosti, poštenosti, pravičnosti, če se kolegu Klampferju ne bi zgodilo to, kar se mu je. In za kar si je — kot je priznal — kriv tudi sam. Ne, ne bi bilo. Žal ne.

Omenila sem že, da smo bili mnogi soočeni z birokratsko logiko in prakso na zelo krute načine. Pri čemer nekateri niti nismo naredili nobenih napak. Bili pa smo kljub temu maltretirani, razčlovečeni, ponižani, kaznovani itd. In za nas se ni zavzel nihče. Niti BMG. Niti Friderik Klampfer. 

Torej: nismo vsi Friderik Klampfer. Jaz vsekakor nisem.