Zgodbe iz labirinta je Marjan Tomšič pisal od 2020 do 2023, torej v zadnjem zamahu tuzemskega življenja. Njegov alterego je osamljen in dovzeten za znamenja iz okolice, ki mu odstirajo globljo resnico o tem, kaj pomeni biti človek. Avtor opisuje razvoj družbe, razklane med človeško civilizacijo in naravo — in to obdobje imenuje “duša hladne zore”. Seciranja današnjega časa se loteva kot mag, katerega tretje oko je zazrto onkraj materialnega sveta, v fantastično in iracionalno. Človek kot nekaj več postane nekaj manj, “nevidna” bitja narave pa so osvetljena z vso pisateljevo pozornostjo.

Marjan Tomšič (1939-2023) je bil slovenski pisatelj in kulturni delavec, ki je v letih svojega ustvarjanja obveljal za najizrazitejšega predstavnika slovenske različice magičnega realizma. Obenem pa tudi avtor, ki je Istro — zlasti z romanom Šavrinke — postavil na slovenski literarni zemljevid. Napisal je deset romanov, je avtor več zbirk kratkih zgodb, mladinskih del in pravljic, radijskih iger in dramskih besedil. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada.

Marjan Tomšič: Zgodbe iz labirinta • Matura

Prva gimnazija Maribor, št. 59, čas: 12. julij–17. julij 1958

Moje povprečje ocen v vseh štirih letnikih gimnazije je nihalo med dober in prav dober. V zadnjem razredu se je ustavilo pri štirici. Zato se mature nisem ravno bal. Upal sem na prav dober uspeh. Toda življenje je polno presenečenj. 

Berite, kako se je vse prekucnilo na glavo. 

Potekanje: Slovenski jezik, ok. Matematika enako. Nemški jezik, kemija. Ni bilo težav. 

Na vrsti je zgodovina. V meni nič strahu, nič tesnobe. Zadnje vprašanje: Imenuj narodne izdajalce. Strela z jasnega neba! Narodni izdajalci? Izdajalci naroda? Še malo prej so bili vsi v moji glavi, zdaj, ko bi jih moral imenovati, ni več nobenega. Komisija čaka, čaka. Nekdo zakašlja. Moja draga razredničarka me gleda, gleda. Telepatsko mi pošilja imena, priimke. Moj sprejemnik ne deluje. Nič. Niti enega priimka, niti enega imena v moji glavi. Popolna praznina. Spet nekdo zakašlja. Predsednik komisije me spodbuja: No, Marjan, saj jih poznaš. Nič. Nič, nič, nič. Čutim in vidim, da člani maturitetne komisije kar ne morejo verjeti. To vendar ve tudi šolska snažilka. Ta imena bi naštel tudi … Nič. V spominu blokada. Popolna nula. Oni pa čakajo. Nekdo zakašlja. Nekdo se presede. Zgodovinar stiska pest. Prav vidim, kako jo krčevito stiska in gleda jezno, mrko.

Ta mučna tišina traja, traja. Nazadnje odrešitev. Rečejo, naj grem na hodnik. Da me bodo poklicali.

Poklapano odidem. Tako, zdaj sem na hodniku. Skušam se spomniti teh prekletih izdajalcev našega naroda, izdajalcev SFRJ! Hodim sem in tja, sem in tja, hodim, vrtam, vrtam, NIČ. 

Končno me pokličejo. Vprašanje: No, si se spomnil?

Molčim.

Mila, naša razredničarka, srčno dobra, reče ljubeče: No, Marjan, pa saj te vendar veš, gotovo veš. 

Nič. Praznina. 

In tako se je končalo. Milostni dar. Dejanje milosti. V maturitetnem spričevalu imam zgodovino ocenjeno z dvojko (2!). 

Pozneje mi je nekdo povedal, da so člani komisije skušali ugotoviti: Ali res ne ve? Ve, pa noče povedati? Torej je politično … In zadnja možnost: Resnična in nenadna blokada spomina. Iz neznanih razlogov.

Maturo sem torej uspešno opravil … z zadostnim uspehom.

Še zdajle, ko to pišem, se izdajalcev slovenskega naroda med drugo svetovno vojno Ne spominjam. Kam vselej poniknejo? Ponikalnica v jamskem sistemu Spomina. Katastrofa!

Nekdo mi je mnogo let pozneje govoril: V življenju vsak človek samo odigra svojo, do vseh podrobnosti v možgane vtisnjeno vlogo. Torej, Marjan, če bi te vprašali: Kateri individui so med drugo svetovno vojno odigrali vlogo izdajalcev našega naroda? Če bi te tako vprašali … bi se gotovo spomnil. 

In, glej, imena in priimki so se takoj pojavili. Takrat. 

Zdaj jih pa spet ni več nikjer. 

Guci, 8. junija 2020

Smrt v reki

Nekoč mi je pripovedovala o smrti v reki Rižani. Zgodilo se je sredi poletja, menda meseca julija. Zjutraj, ob prvem svitu, se je reka srebrno svetlikala. Bila je polna mrtvih rib, na tisoče in tisoče belih trebuhov. Vmes raki in vsa ostala rečna bitja. S ceste, kak kilometer nazaj, je v reko strmoglavila cisterna, polna bencina. Ribe so hlastale po zraku, po kisiku. Ob tej množični smrti je samevala ena sama človekova smrt. Truplo neznane ženske. Ležala je na trebuhu, nogi razširjeni, tako tudi roki, obraz pod vodo, njeni črni lasje razvejani med mrtvimi, živo srebrnimi ribami. Reka se je utrujeno pomikala dalje, centimeter za centimetrom. Mukoma je rinila ta strašni tovor proti zahodu, proti morju.

Moralo bi deževati, a ne dežuje; le tiho in rahlo rosi na žejne liste dreves, na še bolj žejno travo; na bele kresničke, na drobne marjetice, na melisine in metine cvetove, na vijoličaste in snežno bele zvončnice. To, kar počasi, zelo leno drsi proti zemlji, to ni dež. So le kaplje različnih strupov, to je pršenje tisočerih zmot v času in prostoru izgubljenega človeštva. Je up brezupa, je veselje brez veselja, je tiha, skoraj neopazna bolezen. Virtualna resničnost nesrečnega, izgubljenega človeštva. Je smeh brez smeha, lahkoten tek brez lahkotnosti, je vihravost prelepih, dolgih ženskih las v brezvetrju, v brezčasju obupa. 

Z ogromnimi železnimi grabljami so divje, pohotno nesramno, zločinsko brezčutno razbrazdali podmorske pokrajine vseh morij in oceanov sveta. To so počeli, da bi nasitili mravljišča rdečih, črnih, rjavih, rumenih … mravelj, mravljincev. Z ogromnimi čeljustmi, s takšnimi, ki kar tako, mimogrede, razgrebejo goro, so preorali pokrajine na dnu vseh morij planeta. 

Vračamo se v azil izgubljenih in na smrt žalostnih. Spominjamo se čudnih, s pelinom poškropljenih juter, ko smo ob prvem svitu začudeni in zgroženi preštevali uničena gnezda ptic; po zemlji so se opotekali mladički brez perja, in z malo perja, in na tleh je ležalo raztrgano, raztreseno to, kar so mame ptice, kar so očetje mladičkov v veliki ljubezni in v zanosu znosili v ptičnice, na katerih je pisalo: narejeno v srcih, narejeno na oltarju. 

Spraševali smo se: Kdo je to storil? Kdo je oskrunil svetost gnezd premilih ptic sveta?! Pa smo znosili mah in perje teh mnogih razsutih gnezd nazaj v gnezda, na veje dreves, nazaj v ptičnice veselja. Toda že naslednje jutro so bila tudi ta gnezda, te posteljice nebeških pevcev, znova raztrgana, viseča z vej ali razcupfana na hladnih jutranjih tleh. Pobirali smo preživele mladičke, jih polagali v nova gnezda, narejena po naši, človeški pameti. Trudili smo se, upali, trepetali za ta izgubljena bitjeca. Od desetih mladičev je preživela ena desetina. 

Ta čas, čas smrti neštetih ptic, so poimenovali: duša hladne zore. Spominjam se, da sem v mrazu enega od takšnih juter na prvi spodnji stopnici velikih kamnitih stopnic zagledal mladička, ki je preživel noč dolgih nožev. Stal je tam, skušal se je dvigniti, se povečati, da bi ga videl, da ga ne bi prezrl. In, glejte, mraz je bil tudi v meni. Niti za hip nisem pomislil, da ga moram pobrati in poskrbeti zanj; da bi preživel morijo, da bi naslednjo pomlad pel o moči in lepoti življenja. Rekel sem mu, jaz, slepi brezčutnež: O, tukaj si?! Prav, prav. Kar tu počakaj, da ti mamica prinese črvička. Ja, kar tu, na tej stopnici jo počakaj. 

In sem stopil mimo njega. Komaj slišno je čivknil: Vzemi me s sabo! Preslišal sem ta klic na pomoč, to milo prošnjo. 

Preden sem dosegel vrh stopnic, sem zaslišal njegov krik.  

Duša hladne zore je zastrupila tudi mene. Zato nisem videl, nisem čutil, nisem vedel.