V slovenskem prevodu je pravkar izšla knjiga Zadnje priče v Ukrajini rojene, v Belorusiji živeče in v ruščini pišoče novinarke in pisateljice Svetlane Aleksijevič (1948), dobitnice Nobelove nagrade leta 2015. Gre za tretji del trilogije Glasovi utopije, ki ga sestavljata prav tako že prevedeni knjigi Vojna nima ženskega obraza (2020) in Černobilska molitev (2009).

»Ne pišem o vojni, ampak o človeku v vojni. Ne pišem zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev,« pravi avtorica.

Mozaiku izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se borile na Vzhodni fronti, se v Zadnjih pričah pridružujejo spomini tistih, ki so bili med 2. svetovno vojno stari od tri do štirinajst let. Dogodkov, ki so jih preživeli v otroštvu, niso mogli nikdar pozabiti. Še težje je bilo doživeto opisati. Avtorica je njihova pričevanja zbirala več kot štirideset let.

Svetlana Aleksandrovna Aleksijevič (1948) je beloruska pisateljica, esejistka in raziskovalna novinarka. Svojo pot je začela kot dopisnica literarne revije, vendar so jo že zgodaj pritegnile pripovedi običajnih ljudi in njihov pogled na prelomne trenutke zgodovine. Skozi leta je oblikovala prepoznaven literarno-dokumentaren žanr za katerega je značilen preplet spominov, izpovedi, pričevanj, komentarja in pripovedi, ki dogodek osvetljujejo z različnih perspektiv.

V svojih delih se osredotoča na ključne dogodke v zgodovini Sovjetske zveze (2. svetovna vojna, afganistanska vojna, razpad Sovjetske zveze, Černobilska nesreča), ki so sooblikovali mit (in propad) sovjetskega človeka. Zadnje priče so izšle pri založbi Goga.

Svetlana Aleksijevič: Zadnje priče | Ženja Belkevič, stara 6 let, danes delavka

Zapomnila sem si … Bila sem zelo majhna, a sem si vse zapomnila …

Junij 1941 …

Zadnje, česar sem se spomnila iz obdobja miru, je bila pravljica, ki mi jo je mama brala pred spanjem. Moja najljubša pravljica — o zlati ribici. Zlato ribico sem vedno za kaj prosila: »Zlata ribica … Lepa zlata ribica …« Tudi moja sestra jo je prosila. Prosila jo je na drugačen način:

»Ribica ukazuje, želje izpolnjuje …« Želeli sva si, da bi šli poleti k babici in da bi šel z nama tudi očka. Tako vesel je bil …

Zjutraj sem se zbudila od strahu … Zbudili so me neki neznani zvoki … Mama in oče sta mislila, da spiva, jaz pa sem ležala poleg sestre in se pretvarjala, da spim. Videla sem očeta, kako je dolgo poljubljal mamo, poljubljal ji je obraz, roke. Začudena sem bila, ker je še nikoli ni tako poljubljal. Šla sta na dvorišče, držala sta se za roke, skočila sem do okna. Mama se je obesila očetu za vrat in ga ni izpustila. Odrinil jo je od sebe in stekel. Dohitela ga je, spet ga ni spustila, nekaj je kričala. Takrat sem tudi sama zavpila: »Oči! Oči!« Sestrica in bratec Vasja sta se zbudila, sestrica je videla, da jočem, in je zavpila: »Oči!« Vsi smo stekli ven na verando: »Oči!« Oče nas je videl in si je, kot se zdaj spominjam, z rokami pokril glavo in hodil, celo tekel. Bal se je ozreti …

Sonce mi je sijalo v obraz. Tako toplo je bilo … In zdaj ne morem verjeti, da se je oče tisto jutro odpravil v vojno. Bila sem zelo mlada, a mislim, da mi je bilo jasno, da ga zadnjič vidim. Nikoli več ga nisem videla. Bila sem čisto, čisto majhna … In tako se mi je zapisalo v spominu: vojna je, ko ni očeta …

Potem pa se spomnim črnega neba in črnega letala. Blizu ceste leži naša mama z razprtimi rokami. Prosimo jo, naj vstane, vendar ne vstane. Ne dvigne se. Vojaki so mamo zavili v šotorsko krilo in jo kar tam zakopali v pesek. Vpili smo in jih prosili: »Ne zakopljite naše mame v luknjo. Zbudila se bo in šli bomo naprej.« Po pesku so lezli nekakšni veliki hrošči … Nisem si mogla predstavljati, kako bo mama z njimi živela pod zemljo. Kako jo bomo potem našli, kako se bomo srečali? Kdo bo pisal našemu očetu?

Eden od vojakov me je vprašal: »Deklica, kako ti je ime?« Pozabila sem … »Deklica, kako se pišeš? Kako je ime tvoji mami?« Nisem se spomnila … Do noči smo sedeli ob maminem grobku, dokler nas niso pobrali in dali na voz. Voz, poln otrok. Vozil nas je neki starec, ki je pobiral vse po poti. Prispeli smo v neznano vas, kjer so nas neznanci razvozili po hišah. Dolgo nisem govorila. Samo gledala sem. Potem pa se spomnim, da je bilo poletje. Vroče poletje. Tuja ženska me boža po glavi. Začnem jokati. In začnem pripovedovati … Pripovedovati o mami in očetu. Kako je oče bežal od nas in se ni niti ozrl … Kako je mama ležala … Kako so se hrošči plazili po pesku … Ženska me poboža po glavi. V tistem trenutku sem ugotovila: videti je kot moja mama …

Katja Korotajeva, stara 13 let, danes hidravlična inženirka

Povedala vam bom o vonju … Kakšen vonj ima vojna … Pred vojno sem končala šest razredov. Takrat je bilo v šoli tako, da so od četrtega razreda dalje vsi opravljali

izpite. In tako smo opravili zadnji izpit. To je bilo junija, maj in junij leta 1941 pa sta bila hladna. Če naš španski bezeg cveti nekje maja, je tisto leto zacvetel sredi junija. In zato je začetek vojne zame vedno povezan z vonjem po španskem bezgu. Z vonjem po čremsi … Ta drevesa mi vedno dišijo po vojni …

Živeli smo v Minsku, tudi rodila sem se v Minsku. Oče je bil vojaški dirigent. Z njim sem hodila na vojaške parade. Poleg mene sta bila v družini še dva starejša brata. Kot najmlajšo, pa še sestrico, so me imeli seveda vsi radi in me razvajali. Pred nami je bilo poletje, pred nami so bile počitnice. Bilo je zelo veselo. Ukvarjala sem se s športom, hodila sem plavat na bazen v Hišo Rdeče armade. In zelo so mi zavidali, tudi fantje v razredu. Jaz pa sem samo hotela zna­ ti dobro plavati. Dvaindvajsetega junija, v nedeljo, naj bi odprli Komsomolsko jezero. Dolgo so ga kopali, gradili, tudi na naši šoli smo imeli delovne sobote. Ena prvih sem šla plavat. Kaj pa drugega!

Zjutraj je bilo pri nas v navadi, da smo šli po sveže žemljice. Za to sem bila zadolžena jaz. Po poti sem srečala prijateljico, ki mi je povedala, da se je začela vojna. Na naši ulici je bilo veliko vrtov, vse hiše so se utapljale v rožah. Pomislila sem: »Pa kakšna vojna? Kaj si je to izmislila?«

Doma je oče prižgal samovar … Še preden mi je uspelo karkoli povedati, so k nam pritekli sosedje in vsi so imeli le eno besedo na jeziku: »Vojna! Vojna!« Naslednje jut­ro, ob sedmih zjutraj, pa so najstarejšemu bratu prinesli poziv, naj se zglasi v naborniškem uradu. Popoldne je stekel v službo, kjer so mu dali denar, prejel je plačilo. S tem denarjem je prišel domov in rekel mami: »Na fronto grem, ničesar ne potrebujem. Vzemi ta denar in kupi Katji nov plašč.« Takoj ko sem postala učenka zadnjega razre­ da, sem začela sanjati o tem, da mi bodo naredili moder plašč iz fine volne s sivim krznenim ovratnikom. In on je to vedel.

Še danes se spominjam, da mi je brat, ko je odhajal na fronto, dal denar za plašč. Živeli smo skromno, v družin­ skem proračunu je bilo veliko lukenj. Ampak mama bi mi kupila tisti plašč, kot jo je brat prosil. Vendar ji ni uspelo …

Začelo se je bombardiranje Minska. Z mamo sva se preselili v kamnito klet pri sosedih. Imela sem najljubšo mačko, bila je zelo divja, nikoli ni šla dlje od dvorišča, ko pa se je začelo bombardiranje in sem zbežala z dvorišča k sosedom, mi je mačka sledila. Poskušala sem jo odgnati: »Pojdi domov!«, ona pa mi je sledila. Tudi ona se je bala ostati sama. Padanje nemških bomb je spremljalo nekak­šno zvonjenje, tuljenje. Imela sem posluh za glasbo in to je name zelo vplivalo. Ti zvoki … Tako strašljivo je bilo, da so se mi potile dlani. Z nami je v kleti sedel sosedov štiriletni fantek, ni jokal. Le njegove oči so postale velike.

Najprej so gorele posamezne hiše, nato je zagorelo mesto. Zelo radi gledamo ogenj, kres, strašno pa je, ko gori hiša. Ogenj se je širil z vseh strani, nebo in ulice je zakril dim. In ponekod močna svetloba … Od ognja … Spomnim se treh odprtih oken v neki leseni hiši, na okenskih policah razkošni filokaktusi. V tej hiši ni bilo več ljudi, samo kaktusi so cveteli … Zdelo se je, da to niso rdeče rože, ampak plameni. Kot da bi rože gorele …

Tekli smo …

Na poti so nas v vaseh hranili s kruhom in mlekom, ljudje niso imeli nič drugega. Denarja nismo imeli. Od hiše sem šla v ruti, mama pa je, ne vem, zakaj, stekla ven v zimskem plašču in čevljih z visoko peto. Hranili so nas kar tako, zastonj, nihče ni omenjal denarja. Horde beguncev so tekle. Potem je nekdo spredaj sporočil, da so na cesti pred nami nemški motoristi. Nazaj smo bežali skoz iste vasi, mimo istih tetk z lončki mleka. Pritekli smo na našo uli­ co … Še pred nekaj dnevi je bilo tukaj zelenje, rože, zdaj pa je bilo vse požgano. Tudi od stoletnih lip ni ostalo nič. Vse je zgorelo do tal. Črna zemlja, na kateri je vse raslo, je nekam izginila, ostal je le rumeno rumen pesek … Samo pesek … Kot da bi stal blizu sveže izkopanega groba …

Tovarniške peči so ostale, bile so bele, prekaljene v močnem plamenu. Nič znanega ni ostalo … Pogorela je cela ulica. Zgorele so babice in dedki in veliko majhnih otrok, ker niso pobegnili z drugimi. Mislili so, da jih bodo pustili pri miru. Ogenj ni prizanesel nikomur. Hodiš po ulici in vidiš črno truplo, to pomeni, da je zgorel starejši človek. Od daleč vidiš nekaj majhnega, rožnatega, torej je otrok. Rožnati so ležali na oglju … Mama si je snela ruto in mi zavezala oči … Tako sva prišli do naše hiše, do mesta, kjer je pred nekaj dnevi stala naša hiša. Hiše ni bilo. Pozdravila nas je naša muca, ki se je po čudežu rešila. Stisnila se je k meni in to je bilo vse. Nihče od nas ni mogel govoriti … Muca ni mijavkala, tudi muca je več dni molčala. Vsi smo molčali.

Videla sem prve fašiste, niti jih nisem videla, ampak slišala — vsi so imeli obute podkovane škornje, glasno so topotali. Topotali so po naši tlakovani ulici. In zdelo se mi je, da celo zemljo boli, ko stopajo po njej. In tisto leto je španski bezeg tako cvetel … In čremsa je tako cvetela …