Še enkrat se dogaja ista napaka. Tokrat ob ponovnem začetku vojne na Bližnjem Vzhodu. Situacijo spet predstavljajo in “analizirajo” šablonsko. In bistvo tega je, da je vse, kar dela Zahod, ovrednoteno kot pozitivno. Vse, kar počnejo nasprotniki oz. (namišljeni) sovražniki Zahoda, pa je negativno. Kar je iz zornega kota evropocentrizma in etnocentrizma — ki preveva ne samo zahodno politiko, ampak tudi zahodne strokovne razprave in zahodno znanost — morda logično in razumljivo. Toda ponavadi pa nima veliko skupnega z realno analizo dejanskih razmer. V državah. Med državami. In v svetu nasploh.

Pozabljena ozadja

Zahod je brez zadržkov podprl svoje partnerje na Bližnjem Vzhodu. To je Izrael. Tako kot povsod po svetu znova in znova podpira svoje izpostave. Ukrajina je samo ena izmed njih. Tako kot Izrael. In še bi lahko naštevala.

Zahod tudi podpira zdaj že neprikrite izraelske namene, da uresničijo svojo že nekaj desetletij staro vizijo o izgonu Palestincev tako iz Gaze kot tudi z drugih ozemelj, kjer še živijo. Ali natančneje: kjer še životarijo pod izraelsko okupacijo.

Jasno je tudi, da bodo zgodovinska ozadja pozabljena. Tako kot v ukrajinskem primeru. Izraelsko-palestinski konflikt v svoji sodobni različici datira v čas po 2. svetovni vojni oz. v čas nastanka izraelske države (1948). Pozabljena bodo desetletja izraelskega kršenja mednarodnih dogovorov in mednarodnega prava. Zdaj je spet vse tako, kot mora biti: Zahod in zahodne izpostave oz. zavezniki so žrtve, nasprotniki Zahoda pa niso samo sovražniki in teroristi, ampak še vse kaj drugega. Izraelci odkrito enačijo Hamas z živalmi. In trdijo, da je tako treba z njimi tudi ravnati. Jih torej iztrebiti.

Pometanje pod preprogo

Da ne bo pomote: nikakor ne zagovarjam aktivnosti Hamasa, ki so bile povod za sedanjo bližnjevzhodno vojno. Kar trdim, je nekaj drugega.

Najprej to, da je očitno — kar dokazuje tudi dogajanje v Ukrajini —, da problemi po desetletjih zanemarjanja oz. ignoriranja vedno eskalirajo in so še hujši od tistih, ki so bili sprva pometeni pod preprogo. Čeprav so vmes obdobja, ko se zdi, da so izginili.

Če konkretiziramo na primeru Bližnjega Vzhoda: problemi, vezani na vzpostavitev izraelske in palestinske države nikakor niso novi, so pa danes veliko večji kot v preteklosti. In so tudi bistveno težje rešljivi kot kadarkoli prej.

Logika (pre)moči

Drugič, logika moči oz. premoči — čeprav se morda zdi kratkoročno smiselna in velikokrat najlažja pot — dolgoročno ne rešuje problemov. Ampak jih praviloma povečuje. Vsaj v tem smislu, da tista stran, ki zaradi manjše moči sčasoma izgublja, v določenem trenutku poseže po skrajnih sredstvih. Bodisi za lastno zaščito ali za realizacijo svojih interesov.

Če spet konkretiziramo z Bližnjim Vzhodom: samo naivni so verjeli, da desetletja vztrajnega in nekaznovanega kršenja mednarodnih dogovorov in mednarodnega prava s strani Izraela ne bodo povečala gneva na strani Palestine. Kar se je zgodilo z napadom Hamasa, je bilo pričakovano. Morda res nihče ni vedel, kdaj in kaj točno se bo zgodilo. A da bo prišlo do ostre, tudi pretirane reakcije palestinske strani, je bilo jasno. To reakcijo so povzročila desetletja izraelske in zahodne bližnjevzhodne politike.

“Dokončna” rešitev

Tretjič, pri pometanju problemov pod preprogo se praviloma krepijo skrajne percepcije in reakcije. Na Bližnjem Vzhodu to pomeni, da so desetletja zahodnega in svetovnega odvračanja pogleda od problemov hranila in proizvajala skrajne akcije Hamasa. Če bi konflikt med Izraelom in Palestinci reševali po logiki majhnih, a realističnih korakov, skrajne percepcije in reakcije Hamasa in Izraela danes ne bi imele toliko družbenega in političnega prostora in moči.

Povedno je, da v Izraelu govorijo o “dokončni” rešitvi palestinskega problema. Kar v njihovi optiki pomeni izbris Palestincev z Bližnjega Vzhoda. In strašljivo je, da se ta rešitev zdi danes sprejemljiva velikemu delu Izraelcev. Tudi tistih, ki pred izbruhom sedanje bližnjevzhodne vojne niso podpirali Benjamina Netanjahuja. Ta odprto grozi: “Kar bo doživel Hamas, bo boleče in grozljivo. To bodo čutile še generacije. Spremenili bomo Bližnji Vzhod!”

Seveda ni treba posebej izpostavljati, da so takšne grožnje nesprejemljive. In to neglede na to, kdo jih izreka. In zakaj.

Odprte grožnje in obljube

Pri Izraelu in Netanjahuju pa je v zvezi s temi grožnjami moteče še marsikaj drugega. Predvsem je to zadovoljstvo, s katerim Netanjahu to izreka. Potem očitna notranjepolitična korist, ki jo iz napadov Hamasa črpa. Nenazadnje pa tudi Netanjahujevo samoumevno računanje na podporo Zahoda. In to neglede na to, kaj Izrael dela, kaj govori in kaj namerava narediti.

Bilo bi zanimivo razmisliti, odkod Izraelu ta samoumevnost. Iz desetletnega gledanja skozi prste pri kršitvah mednarodnih dogovorov in mednarodnega prava? Iz lobistične in podobnih moči, ki jih uživa Izrael v ZDA? Ali iz česa tretjega?

Kakorkoli: odprte grožnje in obljube o “dokončni” rešitvi palestinskega vprašanja po meri Izraela so nesprejemljive. In tragično je, da tega nihče jasno in glasno ne pove. Kaj šele v tem duhu ukrepa.

Izrael ni izven mednarodnih in drugih pravil. Tako kot vse druge države se jih mora držati. Pa se jih ni. In se jih ne. S tem jasno dokazuje obstoj dvojnih meril, ko gre za Izrael in Palestince. Ta pravila že desetletja delujejo v prid Izraelu. In ta pravila se je Izrael zdaj odločil dokončno izrabiti v svojo korist. Kar seveda ne bo pripeljalo do rešitve. Ampak bo prej vodilo v odpiranje novih, dolgotrajnih konfliktov. Izrael morda lahko uniči idejo o samostojni palestinski državi. Lahko Gazo zravna z zemljo. Ne more pa izbrisati svojih arabskih sosedov. Konflikt z njimi bo sedanja bližnjevzhodna vojna samo še zaostrila in povečala.  

Realpolitika tudi v mednarodnih razmerah ne more ignorirati razlik v moči posameznih igralcev. Se pa mora vsaj truditi za maksimalno nepristranskost in za to, da se konflikti ne povečujejo. Če se že zmanjšati ne morejo. In truditi se mora iskati produktivne rešitve. Izbris enega pola konflikta z nasiljem ni rešitev.

Napačna rešitev

Na koncu pa spet ponavlja isti problem kot v zvezi z vojno v Ukrajini. Niti EU ali kaj šele Slovenija nista zmožni oblikovati kakršnegakoli produktivnega, od ZDA neodvisnega razmisleka o dani situaciji. Evropska unija in Slovenija sta tako kot v ukrajinski vojni tudi v bližnjevzhodni zgolj marioneti ZDA in ameriških interesov.

In čeprav se odsotnost samostojne politike lahko zdi kratkoročno pragmatična, razumna, praktična in še kakšna, to dolgoročno generira probleme. Še posebej, če se vztrajno brez premisleka postavljaš na napačno stran. In zagovarjaš napačne rešitve. In podpiranje zahodnega imperializma je napačna rešitev.