To, kar trenutno opazujemo kot logiko delovanja slovenske vlade in politične elite, je domačijskost. Tista domačijskost, o kateri sem pisala že velikokrat. Predvsem v Zablodah postsocializma. Domačijskost, ki kot zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica opredeljuje delovanje vseh slovenskih družb že zadnjih tisoč let. Ki kot temeljne socialne enote vzpostavi domačije. Torej takšne ali drugačne socialne skupine, v katerih so povezanih tisti, ki skupaj skrbijo za lastno preživetje.
Za domačije je značilna visoka socialnost navznoter. In odsotnost socialnosti navzven. Visoka socialnost navznoter pomeni skrb za preživetje vsakega člana domačije. Neglede na kvaliteto in količino njegovega dela. S preživetjem ni nagrajeno delo, ampak članstvo. Preživeti mora vsak, ki je »naš«. Pa če dela dobro ali slabo. Ali če sploh kaj dela. Ali kot bi dejali današnji slovenski politiki: domačija »nikogar ne pusti zadaj«.
Protestantska vs. domačijska etika
Toda to velja samo za »naše«. Kajti do nečlanov je domačija odkrito sovražna. To je odsotnost socialnosti navzven. Tisti, ki niso »naši«, niso skrb domačije. Še več: odnos do njih je konflikten, celo nasilen. Spomnimo se vedenja fantov iz ene vasi do fantov iz druge vasi. »Nenaše« so stolkli. To je še najmanj, kar se jim je zgodilo. Literarnih in zgodovinskih pričevanj je koliko hočeš. Spomnite se samo Cvetja v jeseni. In zgodovinskih poročil o konfliktih med pastirji iz različnih vaških skupnosti. Likvidacija »nenaših« je v slovenskem domačijskem vedenju normalen pojav.
Janša je utelešenje domačijskosti. Socialnosti za »naše«. Ki jo ilustrira Žan Mahnič. In trenutno tudi Počivalšek. In asocialnosti, nestrpnosti navzven. Do »nenaših«. To je del normalnega govorjenja in delovanja slovenske desnice. Ker je desnica doma v neurbanih okoljih. Kjer je domačijskost bila in ostala osnovni način socialne organiziranosti.
Kjer je desnica doma
Janša je v slovenski politiki utelešenje domačijskosti. V vseh njenih aspektih. Socialnosti za »naše«. Ki jo ilustrira Žan Mahnič. In trenutno tudi Počivalšek. In asocialnosti, nestrpnosti navzven. Do »nenaših«. To je del normalnega govorjenja in delovanja ne samo SDS, ampak velikega dela slovenske desnice. Predvsem zato, ker je desnica doma v neurbanih okoljih. Kjer je domačijskost bila in ostala osnovni način socialne organiziranosti dela na zemlji. Tako se je zgodovinsko tudi vzpostavila. Z vsemi značilnimi, temeljnimi principi.
Eden od teh principov je zaostrovanje sovražnosti v kriznih razmerah. To tendenco je opisal že Sahlins, ki je domačijski produkcijski način prvi opisal v Ekonomiki kamene dobe. V kriznih razmerah se začne uveljavljati »težnja, sestavljena iz dveh komplementarnih: vse manj delitve z drugimi in vse več kraje«. Domačija »v odsotnosti mehanizmov, ki bi naraščajočo skupnost obdržali skupaj, prepozna krizo in jo razreši s cepitvijo«. Odcepi se od »nenaših«. In jih tako odstrani.
To pišem ne samo zato, da bi se zavedali, da je za nečednimi posli pri nabavi zaščitne opreme in pri pozivih k likvidaciji Galeta in Knaflja na delu zgodovinsko vzpostavljena matrica, ki je za velik del Slovencev normalna. In ne samo zato, da bi razumeli, da je domačijsko delovanje desnice prav tako zgodovinsko utemeljeno. Ampak tudi zato, da bi razumeli, da to logiko poznajo tudi druge politične opcije. In delovanja. Tudi levica pozna »našost«. In likvidaciji »nenaših«. Sama poznam vrsto levičarjev, ki delujejo natančno tako. Pa ne samo v politiki.
V poskusih likvidacije Goleta in Knaflja je na delu domačijskost. Ta je za večino Slovencev nekaj normalnega. Tisto, kar sta naredila Gole in Knafelj — in kar je v državah s protestantsko etiko povsem sprejemljivo —, po domačijski logiki velja za vmešavanje »nenaših« v »naše« zadeve. Kar je po tej logiki treba kaznovati.
Predvsem socialna nevarnost
Predvsem pa to pišem zato, da bi doumeli, da moraliziranje ne bo pomagalo. Kot tudi ne bodo pomagali individualni mehanizmi kontrole. Posamezniki, ki opravljajo funkcijo kontrole, namreč pripadajo določeni domačiji. Zato imajo dvojne moralne standarde. Ene za »naše«. In druge za »nenaše«. Enako kot so dvojni moralni standardi do Galeta in Knaflja na eni strani in do Počivalška z domačijo na drugi.
In prav ta situacijska morala je tudi v ozadju fenomena, da se nečedne afere v slovenski politiki (pa tudi v drugih slovenskih domačijah) končajo brez ustreznih ukrepov. Očeta, ki spolno zlorablja otroke, ne doleti kazen. Enako kot kazen ne doleti slovenskih politikov, če delujejo »po domače«.
Zato se Počivalšek ne boji. JJ tudi ne. Res je nasprotno: oba poskušata zaostrovati krizo. Več krize pomeni več izrednih razmer. V katerih so kraja, nasilje, preganjanje in likvidacija »nenaših« ne samo dovoljeni. Ampak tudi normalni.
[Zato sem pred časom zapisala](https://www.fokuspokus.si/kaj-hoce-jansa-bojmo-se-izrednih-razmer-in-tistih-ki-jih-ustvarjajo-10147200), da je korona kriza za Slovence ne samo zdravstveno, ampak predvsem socialno nevarna.
Izhod je jasen: čim prej odpraviti krizne razmere. Česar pa glede na ukrepe in delovanje tako slovenske kot tudi evropske politike ni na vidiku.