Prejšnji teden je v medijsko ospredje stopil Peter Gaspeti. Mladenič, star 24 let, je z nožem pokončal tri svoje sorodnike: dedka in babico in njunega sina, svojega strica. Od mene se sedaj pričakuje, da bom povedal kaj zanimivega, uporabnega, novega in predvsem šokantnega, česar običajni psihostrokovnjaki ne povedo, ker niti ne opazijo.Ljudje bi radi slišali pojasnila tega trojnega umora. Meni pa se po drugi strani vendarle zdi moralno sporno špekulirati za vsako ceno in nekaj za lase privleči v eter samo zato, da bo nekaj množično brano.
Vidim, da se nekateri mediji sklicujejo na objave dotičnega Petra Gaspetija na Facebooku iz leta 2012 v zvezi z Waltom Disneyjem … Gre za hud novinarski zdrs, ki je v bistvu senzacionalizem. Sploh pa se Disneyjeva misel: »Če lahko o nečem sanjaš, to lahko tudi storiš« zagotovo ne nanaša na to, da je Gaspeti planiral umor sorodnikov, saj je bilo objavljeno že pred osmimi leti in je brez veze špekulirati, da je o umoru sanjal, ga v sadističnih fantazijah planiral in ga končno tudi udejanjil.
Ponaredek
Moram priznati, da sem včasih naiven in da se pogosto pustim peljati na led. Nasedem zato, ker se mi ne zdi logično, da bi me novinar načrtno zavajal z dezinformacijami, potem pa me prosil, naj nekoga profiliram ali razložim neko situacijo. Včasih me novinarji zavedejo nevede in nehote, ker so neki informaciji nasedli za prej sami.
Mislim, da Gaspeti ni bil psihotičen — razen če se mu to ne bi zgodilo zaradi kombinacije mamil in alkohola. A tako kot je bila Julija Adlešič žrtev spleta okoliščin in pravnega sistema, bi rekel, da je Gaspeti žrtev ruralnega sistema, v katerem nihče ne poskrbi za starajoče in na obroke umirajoče kmete.
Forenzična psihoanaliza
Dotičnega Petra Gaspetija ne morem tako suvereno profilirati kot svojčas Fritzla, Breivika, Priklopila in še koga. Na podlagi tako malo podatkov že ne. Preveč bi tvegal in bi se lahko osmešil. Čeprav sem tudi pri Breiviku in Fritzlu tvegal, pa se nisem osmešil. Pri obeh sem vse takoj zadel.
Slovenska psihostroka v takšnih primerih ne razume marsičesa, kar je skozi psihoanalitične koncepte kar opazno. Sam znam skozi logiko simptoma interpretirati to, česar običajni, licencirani sodni izvedenci ne vidijo. Forenzična psihoanaliza je v Sloveniji popolnoma zanemarjena ali pa je v slepi ulici. Če bi temeljne Freudove koncepte povezali z novejšimi kriminološkimi znanji, bi lažje razvozlali marsikateri kriminalni kontekst. Sebastien Abramov bi bil že zdavnaj v zaporu (in bi se še vedno pisal Colarič), Julije Adlešič pa nihče ne bi poznal, ker bi bil rabelj njene roke zaprt že po uboju Sare Veber.
Vidim, da se nekateri mediji sklicujejo na objave dotičnega Petra Gaspetija na Facebooku iz leta 2012 v zvezi z Waltom Disneyjem … Gre za hud novinarski zdrs, ki je v bistvu senzacionalizem.
Žrtev ruralnega sistema
V zvezi s tem primerom lahko rečem, da je bil v ozadju verjetno motiv dedovanja oz. krivica, ki se je zgodila mlademu, iz oporoke izločenemu dediču, ki je onemogla stara starša skrbno negoval — in pri tem izgorel.
Po drugi strani pa mora tudi reči, da če moralno odgovoren človek doživi krivico in če je bil v času zločina še omamljen z alkoholom ali še kakšno psihotropno drogo, ga je to lahko pripeljalo do živčnega zloma.
K absurdnosti situacije je verjetno pripomogel tudi psihično bolni stric. Tudi menda hudo bolna mati bi lahko pripomogla k morilčevemu zlomu in izgorelosti. Pri izgorelem človeku lahko pride do neprištevnosti spontano in prej kot sicer. Tudi živčni zlom in vse, kar zraven spada, ni presenetljiv, če človek ni pripravljen na vlogo negovalca ostarelega sorodnika (ali celo dveh). Njegova moralna razsodnost lahko popolnoma usahne. Nadjaza v stanju neprištevnosti preprosto ni več. Niti vera v Boga mu ne pomaga. (Opomba: Menda je bil mladi Peter nekoč ministrant.)
Tudi to, da je bil njegov oče mesar, morda ni nepomembno. Če je Peter kot otrok gledal očeta, kako kolje živino na kmetijah v okolici Krtine in Moravč, ne bi bilo čudno, da se mu je strgalo na tak način. Oče in sin se ponavadi vsaj v nečem identificirata. Oče najbolj zaznamuje sina v času razreševanja Ojdipovega kompleksa, torej med tretjim in šestim letom. Bog ve, kaj se je v družini Gaspeti takrat dogajalo in kakšno vlogo je takrat mela Petrova mama …
Samo še tole, kot sem rekel že za Breivika. Mislim, da Peter Gaspeti vendarle ni bil psihotičen — razen če se mu to ne bi zgodilo zaradi kombinacije mamil in alkohola. A kakorkoli: tako kot je bila Julija Adlešič svojevrstna žrtev spleta življenjskih okoliščin in pravnega sistema, bi rekel, da je Peter Gaspeti žrtev slovenskega ruralnega sistema, v katerem nihče ne poskrbi za starajoče in na obroke umirajoče kmete.