Nekaj tednov pred volitvami dogajanje poteka po predvidljivem scenariju. Edino večje presenečenje je zdrs Prebiliča s pozicije zmagovitega novega obraza v nekoga, ki se najverjetneje ne bo prebil v parlament.

Ta zdrs je mogoče obravnavati na več načinov. Kot osebno zgodbo. Kot politično zgodbo. In še kako drugače. Sama bi na tem mestu zapisala nekaj o družbenopolitični logiki tega zdrsa. Ki je poučna. In morda tudi tudi smiselna. Čeprav je do volitev še zelo malo časa.

Prebilič je ob odločitvi, da se bo ukvarjal s slovenskimi parlamentarnimi volitvami, družbeno in politično deloval kot “novi obraz”, ki bi lahko okrog sebe organiziral tisti del volilnega telesa, ki ga je novi obraz s prejšnjih volitev — namreč Golob — s svojim političnim udejstvovanjem in politikami razočaral. Zdelo se je, da Prebilič to razume.

Nemogoča pozicija

Vendar so se že v naslednjem koraku začele težave. Prebilič oz. njegovi svetovalci očitno niso razumeli, kdo so tisti, ki naj bi jih Prebilič kot novi Golob vezal nase. Temeljna napaka je bilo nerazumevanje, da ti ljudje niso tisti volivci in volivke, ki že in še podpirajo Goloba. Ampak tisti, ki ga ne podpirajo več.

Da bi to dejstvo razumeli, bi bilo treba analizirati razloge, zakaj nekdanji podporniki ne podpirajo več Goloba. Najpomembnejši je, da se je Golob izkazal kot zastopnik interesov kapitala. Sicer ideološko levo orientiranega kapitala. Pa vendar kapitala.

Pomemben razlog za razočaranje nad Golobom je torej, da je nekaj, kar se morda zdi kot nemogoča pozicija oz. nemogoča politika: je politično levo orientiran neoliberalec. Gledano iz zornega kota abstraktne analize je biti politično levo orientiran vsaj teoretično nezdružljivo s tem, da si neoliberalec. A kot vemo, se teorija ne sklada vedno s politično prakso. Predvsem pa ne z družbeno.

V postsocialističnih družbah pa je ta nemogoča pozicija še kako mogoča. Njena družbena osnova so socialne skupine, ki so v postsocializem štartale s pozicij moči v socializmu in so bile zato ideološko vezane na socialistično ideologijo. Vrednote. In podobno. So pa te skupine že v socializmu in še bolj v postsocializmu v praksi prevzele logiko delovanja kapitala.

Tako so se v desetletjih postsocializma preoblikovale v posebno različico kapitalističnega vladajočega razreda. Namreč v ideološko levo orientirane kapitaliste. V Sloveniji je najbolj tipičen primer take pozicije Janković.

Dve logiki

Ta pozicija ima določene prednosti. Dve sta najbolj očitni. Ker gre za posameznike in skupine, ki še vedno zagovarjajo nekatere socialistične prakse in vrednote, se na njih lahko vežejo v postsocializmu razočarani državljani in državljanke, ki so v postsocializmu nekaj izgubili. Nekateri zelo veliko. Nekateri vse. Levi kapitalisti namreč govorijo jezik, ki je njihov jezil. Zagovarjajo vrednote, ki so njihove vrednote. Zagovarjajo politike, ki so njihove politike.

Ker so ti posamezniki in skupine praviloma liberalnejši od desnih politikov in njihovih politik, vežejo nase tudi velik del leve inteligence. Ki je kritično razpoložena do postsocialističnih sprememb in praks. Če je namreč treba na volitvah izbirati med frakcijami kapitala, med katerimi ena ceni NOB, druga pa kolaboracijo, je ta razlika lahko — in v praksi tudi je — pomembna za pridobivanje politične podpore.

Logika je naslednja: seveda ne bom volil tistih, ki zagovarjajo kolaborante, ampak tiste, ki zagovarjajo NOB, saj to zagovarjam tudi jaz. Pri bolj ozaveščenih volivcih pa je logika bolj sofisticirana: že res, da sta tudi Janković ali Golob zastopnika interesov kapitala — ne pa tistih, ki jih kapital izkorišča —, vendar se od desnih zastopnikov kapitala ločita po tem, da ne nasprotujeta recimo splavu, da zagovarjata socialno državo, javno zdravstvo, javno šolstvo itd.

Skupne vrednote

To je družbeno pomembna razlika. In ko morata volivec ali volivka izbirati med dvema frakcijama kapitala oz. med dvema političnima skupinama, ki sicer obe zastopata interese kapitala, bo praviloma izbral tisto, ki je bliže njegovim vrednotam in interesom. 

Levi volivec, ki zagovarja pravico do splava, socialno državo, omejevanje neoliberalizma v korist socialne države itd., bo zato izbral predstavnika in zastopnika levega kapitala. Desni volivec pa bo zaradi skupnih vrednot in interesov izbral zastopnika desnega kapitala, ki zagovarja in prakticira katoliške vrednote, želi omejiti ali celo odpraviti pravico do splava, zagovarja krepitev neoliberalnih praks na račun socialne države itd. 

Ta razlika je v praksi pomembna. In to neglede na to, da obe skupini volivcev dejansko volita kapital oziroma politike kapitala. Torej tiste, ki te iste volivce oz. večino njih izkorišča.

Napačna opcija

Opisanih socialnih in političnih logik Prebilič očitno ni opazil ali prepoznal. Zato je spregledal, da se na slovenski politični oder ne more lansirati kot zastopnik levega kapitala. Ker tega zastopnika levi kapital v politiki že ima. In ta zastopnik je Goloba.

Lahko pa bi se na politično sceno lansiral kot oseba, ki je zastopnik tistega dela volivcev in volivk, ki so na predhodnih volitvah sicer volili Goloba — ker so upali, da ne bo zastopal interesov kapitala —, ampak tiste državljanke in državljane, ki jih kapital izkorišča.

Namesto te opcije je Prebilič izbral Golobovo. Napačno opcijo. Tam namreč ni volivcev, ki bi jih lahko vezal nase. Volivci, ki zastopajo to politično opcijo, bodo volili Goloba. Volivci, ki je ne, pa bodo zaradi Prebiličeve napake verjetno volili Levico.