Dr. Žiga Turk me vedno znova navdušuje. S svojo spoštljivostjo, inteligentnostjo, razgledanostjo, predvsem pa s sproščenostjo in potrpežljivostjo je prava zvezda slovenske tvitosfere.
Ob vsaki njegovi novi objavi sem bolj presenečen, ker se profesor v svojih objavah začuda praktično nikoli ne prenagli in ker piše neverjetno razgledano, notranje konsistentno in artikulirano.
Turk piše tako inteligentno, da bi moral razmisliti, ali si ne bi odprl kakega Patreon računa, kjer bi mu navdušeni sledilci — kot recimo jaz — lahko donirali kak evro, »da bo imel za sladoled«.
Zakaj se sploh lotevam tega »javnega poveličevanja«? Zato, ker menim, da je torkov poskus intelektualne diskreditacije tako artikuliranega in razgledanega javnega intelektualca s strani levega dela slovenske tvitosfere izredno poveden in vreden vsakršne pozornosti.

Turk kot idealen sogovornik

Moram priznati, da ne razumem, zakaj celo inteligentni predstavniki leve provenience dajejo Turka v nič. Če bi bil sam levičar, bi si želel za sogovornika nekoga takega kot Žigo Turka.
Ja, koga pa? No, koga?
Razumem, če kot razprave nevredne sogovornike označujejo nebroj vulgarnih, nesramnih, polpismenih in vsesplošno neartikuliranih vojščakov te ali one politične ideologije.
Razumem celo, če levica kot nesposobnega resne tviteraške razprave označuje kakega politika, ki ga — kljub inteligentnosti, razgledanosti in spoštovanja vredni politični karieri — cinični ton tvitov, še posebej pa nespoštljivost ritvitov diskvalificira. V racionalni razpravi je potrebna vsaj minimalna naklonjenost do sogovornika.
Prav res. Razumem skoraj vse — razen diskvalificiranja Turka.

Obnova drame

Za tiste, ki na Twitterju niste tako aktivni, sledi kratka obnova dogajanja. Turk je v torek objavil niz tvitov (tukaj, tukaj in tukaj, op. ur.), v katerih je zapisal takole:
»Uspešne migracije so tiste, kjer sposobnejša kultura izpodrine manj sposobno. Npr. evropska indijansko v Ameriki.«
»Neuspešne pa tiste, kjer se domačini ubranijo osvajalcev. Npr. Otomanov v avstrijske dežele.«
»›Uspešnost‹« seveda nima nobene moralne konotacije. Če je nekaj uspešno, ne pomeni, da je prav. Ampak funkcionalno pismeni to veste, kajne?«
Zaradi prve trditve — v zvezi s kolonizacijo Amerike — ga je gospa Jasmina Držanič obtožila rasizma. Ena od profesoric z Univerze v Ljubljani pa je vodstvo UL celo vprašala, ali bodo proti njenemu očitno rasističnemu kolegu kaj ukrepali.

Občutljive teme

Ne morem zanikati, da je profesor Turk komentiral občutljive teme. Tudi sam sem sprva nekoliko debelo pogledal. A Turkova diagnoza ogorčenih odzivov ponudi precej jasno razlago:
»Dinozavri niso bili uspešni. Neandertalci tudi ne. Ali Agça tudi ne. Te trditve so menda rasizem.«
»Resničen problem levičarjev je, da bi radi odmislili (odželeli) trg civilizacij in boj človeških skupnosti med seboj in seveda vse implikacije tega.«
»Sumim, da imate težavo sprejeti dejstvo, da skupine ljudi (rodovi, plemena, narodi, civilizacije) med seboj tekmujejo in da niso bili vsi zmagovalci.«
Na Turkovo diagnozo se je duhovito odzval še bistroumni Janč:
»Trga civilizacij ni. Vsi smo enaki. Ustvarjeni po Božji podobi in veselo skupaj žvrgolimo hozano na višavah. Kadar pa ne, je pa (ateistični ali teistični) Zlodej kriv. Pravzaprav niti civilizacij ni. Smo le posamezniki. Pravzaprav smo atomi. Pravzaprav nas ni. Smo pa škodljivci.«
Turku so očitali, da daje moralne sodbe o evropskem iztrebljanju Indijancev, kar pa je sam vztrajno zanikal. Uspešnost je zanj pojem »brez moralne konotacije«, razložljiv kot vprašanje doseganja (moralno neovrednotenega) cilja.
Vsebina gor ali dol, očitno je šlo za intelektualno in lingvistično precej zanimivo debato. In potem bi na podlagi zastopanja nekega stališča znotraj tovrstne, precej sofisticirane razprave, nekoga kar označili za nevrednega naše politične pozornosti? To je to, kar me moti! To je antidemokratičnost osebno.

Diagnoza incidenta

Poleg vprašanja vsebine pa je ta incident zanimiv tudi na ravni statusa javne razprave. V bistvu gre za boj med vero v razumnost in dobronamernost državljanov, ki sodelujejo v javni razpravi, in vero v moralno in intelektualno šibkost državljanov, ki jih mora zaščititi tako imenovana politična korektnost — da bi z njeno pomočjo preprečili družbeno nazadovanje.
Turk je v tej drugi viziji predstavljen kot nevaren, družbeno škodljiv imbecil.
Ko dr. Žiga Turk dojema javni forum kot polje, v katerem posamezniki prepoznavajo drug drugega kot razumne osebe, ki od sogovornikov pričakujejo kritično presojo svojih stališč — in jo tudi znajo prenesti —, se postavlja na stran demokratov.
Zaupa sogovornikom, predpostavlja njihove plemenite namene — vsaj metodično, če že ne iskreno —, predvsem pa verjame v moč razprave in v njen vzvišen moralni status. ∆ιάλογος!
Gospa Držanič pa je predstavnica strani, ki meni, da si javna razprava zasluži pokroviteljstvo cenzure, ki bo preprečila gospostvo močnejše večine nad nemočno manjšino.
Da. Progresivna in s spoznanji strukturalizma prežeta levica ne verjame v javno razpravo kot sredstvo za vedno globlje spoznavanje stanja stvari in posledično prepoznavanje moralnega dobrega.
V komuniciranju se namreč poleg očitnega pomena skriva še konotativni pomen, ki je razumljiv iz konteksta in rabe specifičnih izrazov, celo barv, pisave, slikovnega gradiva, družbenega položaja avtorja itd. Konotativni pomen zakriva (oziroma odkriva) resnična vprašanja moči.
Zato naj bi bilo Turkovo sklicevanje na »očitno« smiselnost argumentacije jalovo početje. Besede namreč »očitno« ne pomenijo tega, kar se zdi, da pomenijo. Besede da pomenijo to, kar izmojstreni sociolog kulture in razkrinkovalec diskurzov pravi, da pomenijo. Zaupanje v javno razpravo je tako rekoč za reakcionarje.
Dobro, tudi prav. In kaj zdaj?