Zadnja leta okrog 8. marca, ko »kolektiv« mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si »skupaj z zainteresirano javnostjo« podeljujeta nagrado bodeča neža za največji seksizem, se vedno prav hudujem — beri: jezen in užaloščen padam v depresijo —, ker me ne nominirajo več za to trofejo.
Célo leto se trudim, da bi bil seksist — da bi namreč delal razlike med spoloma, kar je moje moralno poslanstvo —, vendar zaman. Feministke me sploh ne opazijo. Vsi me sicer tolažijo, da sem moralni zmagovalec — in to brez konkurence.
Moja knjiga Prvi spol je eklatanten dokaz, da mi v kategoriji seksizma ni para. Odkar ni legendarnega Janeza Ruglja, mi nihče ne seže niti do kolen. In na to sem ponosen. Seksizem se mi v teh seksističnih časih zdi moralna vrlina. To je moralna dolžnost vseh normalnih ljudi. Pravi moški po svoje, normalne ženske pa po svoje.
Ženske si v resnici želijo biti različne od moških. To jih veseli. In v svoji različnosti, drugačnosti od moških, se pravi ženstvenosti, feminilnosti, vaginalnosti, nefaličnosti tudi neizmerno uživajo.
Kaj naj naredim?
Res ne vem več, kaj naj naredim, da bi bil vsaj med nominiranci … No, da ne bo pomote, pred leti (2016) sem bil tik pred zmago. Komisiji sem že pred glasovanjem grozil, da »če ne zmagam, si ga dam odrezat«. S suverenimi 88% glasov sem veljal z ultimativnega seksista, ampak zmaga je šla v Pahorjeve roke za vzklik »ajde, miška mala, gremo, to mi deli«.
Predsedniki so bili takrat v modi. Leto prej (2015) je namreč zmagal Kučan s pripombo novinarki: »A niste poročeni?! S tem se raje ukvajajte!«
Letos, ko je dobil bodečo nežo Bojan Emeršič, doživljam krivico še bolj boleče. Največ glasov je igralec dobil za naslednjo izjavo:
»Ni mi namreč všeč pretirana emancipacija zadnjih petnajstih let. Ženske se borite za svoje pravice, ki pa jih že imate. To vpliva tudi na erotiko, kar pa ni prav, saj smo moški in ženske drugačni. Moški je od nekdaj lovec, zdaj pa izgublja svojo primarno vlogo.«
Seveda gre za povsem običajen, normalen moški pogled. To čisto spodobno misel bi lahko izrekla tudi vsaka običajna, normalna ženska.
Parodija podeljevanja
Parodija podeljevanja bodeče neže je po mojem dvojna. Absurdne so že same nominacije. Med nominiranimi se znajdejo povsem običajni ljudje z normalnimi izjavami o moških in ženskah oz. o razlikah med spoloma.
Tisto, kar me še bolj moti, pa so mediji. Po svoje me jezi, da se osrednji mediji — z RTV Slovenija vred — sploh odzivajo na takšno spodletelo provokacijo. Čeprav se po drugi strani cinično sadistično hihitam, saj si ob tem ljudje mislijo: »Vodeb ima prav, ko feministke označuje kot nore moškinje!«
Po mojem bi se nekdo moral zapičiti v komisijo, ki izbira nominacije in končno odloči, katera izjava je najbolj seksistična. To bi bilo šele zanimivo in hecno! Ta skonstruirani paradoks je namreč eklatanten error v percepciji spolov, ki ga lahko dajo v eter širijo samo malce moteni ljudje — torej moškinje in/ali lezbijke, ki slovijo po seksualnih frustracijah.
Marginalna skupina »specifičnih ljudi« (moškinj) s seksualnimi frustracijami — za katere je zaslužno ojdipalno, torej nezavedno zavidanje penisa — simptomatično smeti po družbi z nebulozami. Levi medijski mainstream pa temu popolnoma nekritično sledi. Da Mladine raje ne omenjam. Če bi se osebki podvrgli psihiatričnemu pregledu, bi — roko na srce in resnici na ljubo — takoj dobili diagnozo.
Célo leto se trudim, da bi bil seksist — da bi namreč delal razlike med spoloma, kar je moje moralno poslanstvo —, vendar zaman. Feministke me sploh ne opazijo.
Feminilnost, vaginalnost in nefaličnost
Nekajkrat sem že poudaril: »Biti feministka v resnici pomeni diagnozo.« Normalne ženske ne bo nikoli potegnilo v feminizem, vsaj dokončno ne. Neko simpatiziranje s tako imenovanimi ženskimi pravicami je v profeminističnih časih sicer modno. Pojavlja se celo med desničarskimi ženskami.
Toda globoko v srcu vsaka ženska ve, da je različnost spolov normalna in naravna. In prav je, da sta spola različna in medsebojno ujemajoča se skozi različnost. Na podoben način kot pri seksu, ko moški neutolažljivo in aktivno rine, penetrira, daje, medtem ko ženska pasivno hrepeneče sprejema in uživa v moškem dajanju, rinjenju in penetraciji.
Militantne feministke ne bodo vsilile svojih pogledov normalni populaciji, pa če jim njihovi pajdaši geji v LGBT gibanju še tako pomagajo. Normalne ženske ne bodo nikoli dovolile, da bi zapadle v možatost, faličnost, se pravi kurčenje.
Ženske si v resnici želijo biti različne od moških. To jih veseli. In v svoji različnosti, drugačnosti od moških, se pravi ženstvenosti, feminilnosti, vaginalnosti, nefaličnosti tudi neizmerno uživajo.