Kdor je spremljal razpravo o priznanju Palestine v DZ in se po njej še vedno navdušuje nad parlamentarno demokracijo — je osel. SDS je še enkrat demonstrirala, kaj parlamentarna demokracija v resnici je: namreč izigravanje pravil. Da s kakršnimikoli sredstvi dosežeš svoj cilj.

Naivnost vlade ob umiku prvega predloga SDS za posvetovalni referendum o priznanju Palestine — češ, pa jih je le srečala pamet —, je bilo prav tragikomično opazovati. Vsakomur, ki pozna delovanje SDS in samega Janše, bi lahko bilo jasno, da se kaj takega v resnici ne more zgoditi. Razsoden opazovalec bi se ob tem vprašal, kakšen manever se skriva za tem.

Ko je vlada ugotovila, da jo je SDS z umikom predloga izigrala, je tudi sama ubrala isto logiko delovanja. A se je tudi tokrat — kot že velikokrat prej, ko gre za izigravanje demokratičnih in drugih pravil — izkazala za vajence. V primerjavi z mojstri iz SDS. In to neglede na to, da je bil na koncu vendarle izglasovan vladni predlog o priznanju Palestine.

Slovenski parlament in slovenska politika v razkrivanju tega, za kaj v parlamentarni demokraciji gre, nista nikakršen unikum. Neučinkovitost parlamentarne demokracije se že kar nekaj časa kaže tudi v državah, ki imajo ta politični ustroj bistveno dlje kot Slovenija. Taka primera sta Velika Britanija in ZDA. Če pomislimo na Borisa Johnsona ali če opazujemo tako Trumpa kot Bidna, je jasno, da ima parlamentarna demokracija resne težave. In omejitve. Ki ne izhajajo samo iz oblike te politične ureditve. Ki jo na vse mogoče in nemogoče načine zlorabljajo. Te težave imajo še vrsto drugih razlogov. Tako drugod kot v Sloveniji.

Analiza dogodkov

Prva skupina razlogov je povezana z dejstvom, da je Slovenija kolonija Zahoda. Predvsem kolonija ZDA. O tem sem podrobneje pisala v Zablodah postsocializma. Kolonije nimajo nikoli samostojne in od centra, ki so mu podrejene, neodvisne zunanje politike. V antropologiji je to eden od objektivnih kazalcev, ali je neka država kolonija.

Golob sicer rad govori, da ima Slovenija samostojno in neodvisno zunanjo politiko, vendar analiza dogodkov — recimo prav teh, povezanih s priznanjem Palestine — kaže drugače. Slovenska vlada je praktično do tik pred zdajci trdila, da je treba Palestino priznati takrat, ko jo bodo priznale pomembne države Zahoda.

Je pa seveda res, da tudi na tem področju obstaja razlika med vlado in opozicijo.  Zahod vzpostavi v vsaki koloniji klientelo, ki slepo, pridno. hlapčevsko izvaja ukaze v zvezi z zunanjo politiko, ki prihajajo iz centra. Torej z Zahoda. Čeprav Golobu ne moremo očitati pomanjkanja takšnega hlapčevstva, tudi na tem področju ne more parirati SDS oz. Janši. Opozicija tu SDS povsem zasenči vlado. Še na včerajšnji seji parlamenta je Janša trdil, da bo pravi čas za priznanje palestinske države takrat, ko bo to storil Zahod (ZDA, Nemčija, Francija …).

K temu ni kaj dodati. Dejstva govorijo zase. Tako kot govori zase pojasnilo Klakočar Zupančičeve, ki je povedala, da to, da je parlament vendarle priznal Palestino — na način, ki ga opozicija razglaša za pravno spornega —, sama dojema kot konec zlorabljanja institucije posvetovalnih referendumov, ki se jih je SDS sistematično posluževala za blokado zakonodajnih in drugih procesov, kadarkoli ji je to pač ustrezalo.

Da je temu treba narediti konec, sem pisala že davno. Vsa leta se ni zgodilo nič. Zdaj se je. Bomo videli, kakšne bodo posledice. Pravne. Politične. In druge. Predvsem tiste, kako je mogoče tudi to sprejetje izigrati. In zaobiti. Natančneje: kakšne in katere zlorabe in izigravanja bo na to temo uspelo izvesti SDS.

Leva alternativa?

Druga skupina razlogov za težave parlamentarne demokracije pa je povezana z vseprisotno normalizacijo neoliberalne ideologije. Neoliberalizem danes razumemo kot levosredinsko ali celo kot levo politično opozicijo. Tako na ravni strank kot na ravni posameznikov.

Neoliberalizem je v Sloveniji postal leva politična opcija. Pridiga ga politična levica. Pridigajo ga posamezniki, ki se imajo za levičarje. Zato v Sloveniji že kar dolgo nastaja vtis, da neoliberalizem ni neoliberalizem. Ampak da je leva alternativa.

Vse skupaj datira še iz socializma. Zagovarjanje liberalizma je bilo takrat res rušenje gospostvenih mehanizmov. Zato je bilo liberalizem mogoče razumeti kot levo politično opcijo.

A časi so se spremenili. Danes živimo v kapitalističnem (neokapitalističnem) postsocializmu, v katerem je temeljna logika delovanja gospostvenih razmerij prav neoliberalizem. Zagovarjanje neoliberalizma v teh razmerah ni več leva politika. Za levo politiko namreč velja, da ruši obstoječa razmerja. Zagovarjanje neoliberalizma in delovanje v skladu z njim je desna politična opcija. Gre namreč za prakso, ki ohranja in krepi obstoječe mehanizme in prakse gospostva. Pa naj gre za zagovarjanje in prakticiranje teorije racionalne izbire ali pa za zagovarjanje legalizacije uporabe konoplje v rekreativne namene. In še marsičesa vmes.

Legalizacija konoplje

Povedano ima za funkcioniranje parlamentarne demokracije usodne posledice. Prva posledica je, da v današnjih parlamentarnih demokracijah v resnici ni več političnih akterjev, ki bi preizpraševali, spreminjali ali celo rušili obstoječe gospostvene mehanizme. Ampak vsi brez izjeme prispevajo k reprodukciji in krepitvi teh mehanizmov. Kar pomeni, da v parlamentarnih demokracijah v resnici ni več levih političnih subjektov. Ni več levice. V obstoječih parlamentarnih demokracijah ni več politične alternative. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da obstaja. To velja nasploh (recimo Zeleni v Nemčiji) in seveda tudi v Sloveniji. Kjer to dokazujejo vsi domnevno levi politični subjekti. Z Levico na čelu.

Kaj povedano pomeni v praksi, je mogoče lepo ilustrirati s soočenjem o vprašanju legalizacije konoplje v tako imenovane rekreativne namene. Če pustimo ob strani vprašanje, kaj vse je že danes rekreacija, se je kot ključni problem izkazalo dejstvo, da smo v soočenju bili priča zagrizenemu spopadu osebnih okusov, ki jim je resno primanjkovalo strokovnih argumentov. In predvsem resnega strokovnega in političnega razmisleka, kaj so posamezniki sploh govorili.

Tako nasprotniki kot zagovorniki legalizacije konoplje so namreč prodajali neoliberalno logiko. Vsi so govorili o posameznikih. In o njihovi dobrobiti. Zagovorniki o tem, da je treba uporabo konoplje legalizirati, ker jo sami potrebujejo zaradi bolezni in ker gre za osebno svobodo itd. Nasprotniki pa so govorili o ogroženosti posameznikov, predvsem otrok, če bo do te legalizacije prišlo.

“Družba ne obstaja”

Zagovorniki so v skladu z načelom Margaret Thatcher v bistvu trdili, da obstajajo samo posamezniki, družba pa ne obstaja. Obstajajo samo potrebe posameznikov. Njihova dobrobit. Njihov fajn. A tudi nasprotniki legalizacije so bili po istem načelu prepričani, da obstajali samo posamezniki. Njihove potrebe. Njihova dobrobita. Njihov fajn.

V čem je razlika? Seveda v konkretnih posledicah in rezultatih za posameznike, ki konopljo uporabljajo ali je ne uporabljajo. O konoplji so presojali v okviru dveh nasprotujočih si ideoloških poddiskurzov neoliberalizma.

Za družbo pa razlike v resnici ni. Obe opciji namreč krepita obstoječi neoliberalizem. Njegove gospodarje. In njegove načine eksploatacije množic. Po enem načinu se ljudje drogirajo z drogo, ki jim jo prodaja (navidezno) podzemlje. Po drugem pa bi se ljudje lahko drogirali z drogo, ki bi jim jo prodajala država.

Za ljudi ni razlike. Ljudje naj bodo zadrogirani. Razlika je samo v tem, v kateri segment kapitala se bo stekal zaslužek od prodaje drog. Kot je povedal Matej Grah iz Gibanja Svoboda: “Država bo imela nekaj od tega [če legalizira uporabo konoplje v rekreativne namene].”

To pa seveda ni leva politika. To je zavzemanje za zaslužek določenega segmenta kapitala. In zavzemanje za osebni, neoliberalni fajn.