Orožje in vojaške zadeve mi nikoli niso bile blizu. S puškami in pištolami se nisem rad igral. Niti med služenjem vojaškega roka v bivši JLA. Tam sem naredil vse, da bi me pustili domov ali vsaj pustili pri miru. Aktivno vojaško udejstvovanje sem zaključil na prvih orožnih vajah ob koncu prvega leta študija. Takrat sem dobesedno vrgel puško v koruzo. Nekaj tednov pozneje mi je uradnik na Mačkovi vojaško knjižico prerezal na pol.

Še bolj kot vojaških zadev in orožja pa ne maram vojne. Ker v vojnah umirajo ljudje in se rušijo mesta in vasi. Zato si iskreno želim, da se vojne — vse vojne — čim prej končajo. In da zavlada mir.

Zaenkrat ne

Moj odpor do tega pa ne pomeni, da ne spoštujem ljudi v vojaškem poklicu. Še bolj pa seveda tistih, ki so v boju za svobodo pripravljeni prijeti za orožje in tvegati življenje. Tako kot nekoč slovenski partizani — ali danes Ukrajinci — v narodnoosvobodilnem boju proti fašističnemu okupatorju.

Želel bi si le, da jim tega ne bi bilo treba. Če bi živeli v svetu, v katerem bi vladali mir in prijateljstvo med narodi in svoboda za vse.

Ampak svet, v katerem živimo, (še) ni tak. Zato o vojaških zadevah ne razmišljam samo emotivno, ampak tudi racionalno in kritično. Ne maram vojske in obrambnih proračunov in izdatkov za oklepnike in za granate, ampak razumem, da vse to vendarle potrebujemo. Vsaj za zdaj. Upam, da ne predolgo.

Za vojno sta sicer res potrebna dva, kot nas na ves glas prepričujejo “mirovniki”, ampak to ne pomeni, da sta zanjo vedno tudi oba enako odgovorna. Eden od njiju je pogosto agresor, drugi pa žrtev. In vojna, ki se konča s porazom napadenega, ne prinese miru, ampak zmago agresorja in spodbudo za nove vojne.

Neidealni svet

Vojne tudi niso vse enake. Najboljše so tiste, ki se nikoli ne začnejo. Najlepše bi bilo, če do vojn sploh ne bi prihajalo, ker bi bile vse države na svetu prijazne in jim nikoli ne bi padlo na pamet, da bi koga napadle. A kot rečeno, za zdaj še nismo tam. V tem neidealnem svetu lahko vojne učinkovito preprečujemo predvsem tako, da potencialne agresorje vnaprej odvrnemo od namer, da bi zganjali agresijo do drugih. Da vedo, da se jim to ne izplača. Da bodo tvegali, da bodo dobili po buči.

In da bi bili v odvračanju potencialnih agresorjev prepričljivi, moramo biti na obrambo pripravljeni. To zahteva investicije v orožje in vojsko. Tudi če nam te stvari niso pri srcu. Ampak smo jih pripravljeni sprejeti. Ker ne maramo vojne. Še bolj kot ne maramo orožja. 

Po hladni vojni otoplitev

Tako pridemo do Nata. Ta je bil ustanovljen kmalu po koncu 2. svetovne vojne, da bi zahodne demokracije zaščitil pred vojaško nevarnostjo, ki je pretila od Sovjetske zveze. To je počel precej učinkovito. Obdobje hladne vojne sicer ni nekaj, na kar bi človek gledal z nostalgijo — ampak operativna beseda v tej besedni zvezi je “hladna”. Da se države na obeh straneh železne zavese toliko desetletij niso med seboj zravsale, ni mačji kašelj. Še posebej, ker je vedno obstajala nevarnost, da bi pri tem uporabile jedrsko orožje. 

Po koncu hladne vojne pa je nastopila otoplitev, ki je prinesla tudi zbližanje odnosov med Natom in Rusijo. V tistem času sem služboval v Bruslju in na sedežu Nata opazoval, kako v dvorano, v kateri se sestaja Severnoatlantski svet, vgrajujejo kabino za tolmačenje v ruščino. Svet, v katerem bi zavladal mir in prijateljstvo, se nikoli ni zdel bližje kot takrat.

Samo še navzdol

Potem pa je šlo vse samo še bolj ali manj navzdol. Velik del zaslug za to ima Vladimir Putin, ki se je konec leta 1999 zavihtel na kremeljski prestol. To sicer ne pomeni, da Zahod — vključno z Natom — ni brez masla na glavi. Kritični smo lahko in moramo biti do tega, kako je prišlo do nekaterih vojaških intervencij in na kakšen način so se izvajale in končale. Je pa res, da je NATO svoje operacije večinoma začenjal z mandatom Združenih narodov. A ne vseh. Predvsem o mandatu za vojaško intervencijo proti Miloševićevi Jugoslaviji — po množičnem nasilju nad albanskim prebivalstvom na Kosovu — se med mednarodnimi pravniki še vedno krešejo mnenja. Podobno tudi v zvezi z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo proti evropskim državam članicam zaradi sodelovanja v bombardiranju zgradbe RTS, v katerem je umrlo šestnajst zaposlenih.

Po uporabi streliva proti srbskim silam na Kosovu, ki je vseboval osiromašeni uran, sem za svojega takratnega šefa Russella Johnstona, ki je bil predsednik Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, napisal članek, ki ga je pod naslovom Primer osiromašene Natove etike na Balkanu januarja 2001 objavil The New York Times. 

Antizahodnjaštvo po slovensko

Da je NATO v preteklosti kdaj ravnal vprašljivo, je dejstvo. Da je nujno zagotoviti, da bo vedno in izključno deloval v cilju zagotavljanja obrambe pred agresijo in zaščite mednarodnega prava, ravno tako. To je naloga in odgovornost vseh držav članic, tudi Slovenije. Da je pri tem objektivno težava, da imajo daleč največji vpliv v zvezi ZDA — na katere se lahko vedno zaneseš, da bodo ščitile predvsem svoje interese, ki niso vedno nujno tudi naši —, je tudi res. Res pa je tudi, da smo jim to vlogo prostovoljno prepustile druge članice Nata, pri čemer smo desetletja varčevali z investicijami v lastno obrambo in se šlepali na ZDA kot edinega svetovnega žandarja.

Poti do omejitve ameriške vloge v svetu — paradoksalno (za nekatere) — ne moremo iskati v zmanjšanju stroškov za lastno obrambo, ampak prav nasprotno. Skozi strateško suverenost Evrope, kot je v nedavnem govoru na pariški Sorbonni izjavil Macron. Tehnološko, energetsko in tudi obrambno suverenost. Razen če pristanemo, da bodo ameriški vpliv namesto nas uravnoteževali Rusi in Kitajci. Ali obratno.

Argumenti

Za članstvo v Natu obstajajo tehtni racionalni argumenti. Dejstvo, da članstva v njem ne potrebujemo, ker smo varni, je legitimno stališče, s katerim se lahko strinjamo ali ne. Prepričanje, da smo varni, ker ne maramo Nata, pa je naivno, neodgovorno in nevarno. Teza, da je zmanjševanje obrambne pripravljenosti tisto, kar nam zagotavlja varnost, drži samo ob predpostavki, da agresorji praviloma napadajo samo tiste države, za katere vedo, da se bodo sposobne ubraniti.

Eklatantno nelogičnost svojih stališč “mirovniki” rešujejo tako, da svojo argumentacijo utemeljujejo na dogmatični, ideološki in emotivni izhodiščni točki: NATO je oboroženo krilo Zahoda, Zahod pa je pokvarjen in kriv za vse. Skozi prizmo te dogme vidijo, razumejo in razlagajo svet okrog sebe. Za vojno v Ukrajini je kriv NATO, ker se je širil proti Rusiji. Recimo. Če v argumentaciji zaidejo v zagato — kar se jim redno dogaja —, se vrnejo na izhodišče: Zahod je pokvarjen in kriv za vse.

Čeprav ljudje radi uživamo v prednostih življenja v liberalni demokraciji, ki (načeloma) spoštuje človekove pravice in politične svoboščine, je antizahodnjaštvo v Sloveniji zelo razširjeno. To bi bilo paradoksalno, če kognitivna disonanca ne bi bila vgrajena v slovensko kolektivno psiho. Tudi za članstvo v EU smo prepričani, da nam je prineslo koristi, obenem pa se nam — kot kaže nedavni Eurobarometer — fržmaga.

Нет вoйне!

Je pa paradoks, da je antizahodnjaštvo, ki je v Sloveniji razširjeno predvsem med tistimi na levi strani političnega pola, v sozvočju z napori antiliberalnih, skrajno desnih avtoritarcev.  Ti v mednarodnih povezavah in normah vidijo zaroto progresivnega liberalizma in oviro za vzpostavitev “suverenističnega svetovnega reda”, kot je to na konferenci ameriških konservativcev (CPAC) v Budimpešti pred dnevi ubesedil Viktor Orbán. Putinu je treba priznati zasluge za zbližanje stališč med skrajno levim in skrajno desnim političnim polom. Vsaj glede stvari, ki služijo njegovi imperialistični politiki.

V Sloveniji, vsaj pri nekaterih, to približevanje ne spominja več na podkev, ampak na obroč. “Mirovniki” v tej žalostni zgodbi z asistiranjem v nacionalističnem in avtoritarnem preoblikovanju sveta pomagajo ustvarjati temno prihodnost, v kateri se tudi njim ne bo dobro godilo. Foršpajz tistega, kar jih lahko čaka, jim ponuja usoda vsakega ruskega mirovnika — brez narekovajev —, ki si drzne na ulici zavpiti “нет вoйне”. 

Če smo prizanesljivi, lahko nasprotnikom Nata očitamo, da poskušajo sicer plemenito idejo o svetu brez Nata naivno uveljavljati v svetu, v katerem si imperialistični samodržci ne želijo nič drugega kot to. Da se gredo romantiko na račun in v škodo naše varnosti.

Zaradi dogmatičnosti in slepe vere v temeljne postavke, iz katerih izpeljuje svoj odnos do sveta, pa pavšalno zaničevanje vsega zahodnega spominja tudi na teorijo zarote. Slogana “Ne NATO, mir nam dajte” in “Ne cepivo, zdravje nam dajte” odražata podobne miselne vzorce. Čustven in ideološki odmik od logike, dejstev, odgovornosti in razuma. 

Če nam bog ne daj v prihodnosti kdaj zapreti nevarnost tuje agresije, si lahko predstavljam, da se bodo gotovo našli pametnjakoviči, ki bodo za protiletalsko obrambo prisegali na ivermektin.