Eden mojih bolj travmatičnih spominov na otroštvo sega v prodajalno avtomobilov nekje na mariborskem Taboru. Tam sem se znašel ujet med dve obilni ženski zadnjici. Gneča je bila nepopisna, pritisk z vseh strani strašanski. Malo je manjkalo, pa bi dočakal najbolj bridek možen konec med desetinami ljudi, ki so se grebatorsko prerivali. Bilo je vroče in živčno. Zdelo se je, da bo prostor z avtomobili srednjega cenovnega razreda razneslo.

Ne, niso delili zastonj avtomobilov. Delili so vstopnice za ogled oddaje Poglej in zadeni.

Kot čreda slonov

To je bila valuta, ki je bila v Mariboru sredi 90. let vrednejša od kateregakoli denarja. Vsak si je želel biti del največjega šova, ki ga je Slovenija kdajkoli videla. Janja Sodja, takrat nepogrešljiv obraz malih zaslonov, se je vsak konec tedna pojavila v enem od mariborskih avtomobilskih salonov. S snopičem vstopnic. Ko so ljudje v neposrednem televizijskem prenosu videli, kje je, so se množično zgrnili tja. Kot čreda pobesnelih in sestradanih slonov, ki sredi savane zagleda šop banan.

Stanoval sem v soseščini, zato sem tudi sam stekel tja. V stampedu sem bil uspešen. Ujet med dve zadnjici sem segel po zvezdah in Janji iz rok izpulil dve vstopnici.

Toda doma smo bili trije — namreč trije oboževalci oddaje —, kar je družino skoraj povsem razklalo. Če ne bi obstajala nevarnost, da v družinskem sporu posreduje socialna služba, bi morda kot najšibkejši moral ostati doma. A nisem.

Famozni šotor na Teznem

Oddajo so takrat že snemali v Festivalni dvorani na Lentu. Tistega famoznega šotora na Teznem, v katerem so že pred tem nastopale največje svetovne glasbene zvezde, nisem nikoli doživel, a pričakovanja so bila kljub temu vrtoglavo visoka. V dneh pred oddajo sem v mislih ugibal, koga bom videl v živo. Backstreet Boys? Boyzone? The Kelly Family? Caught in the Act? La Bouche? Latoyo Jackson? Ali pa morda Madonno, Celine Dion, Whitney Houston, Princea? Za Stojana Auerja z ekipo je bila meja samo nebo. Maribor je živel svoje najbolj nore, bleščeče in samozavestne sanje, ki se danes zdijo kot vročična halucinacija.

Nekoč sem ves vznemirjen v radijski reklami ujel, da v oddajo — takrat se je že imenovala Super Pop — prihajajo Spajs Grlz. “Spajs Grlz”? Od ekstaze sem skoraj izgubil tla pod nogami. Tisti konec tedna sem na snemanje poletel na krilih pričakovanja, se namestil na tribuni, pripravil fotoaparat s 36 posnetki in čakal, da se me dotakne Auerjev božji prst.

Spajs Grlz

Luči so se prižgale, Auer pa je v enem od svojih ikoničnih barvno nemogočih suknjičev odpel avizo. Nato so se zvrstili Helena Blagne, Power Dancers, pa še neka plesna skupina in nato … — Spajs Grlz. Ki pa seveda niso bile Spice Girls, ampak Spiced Girls. Pet deklet, ki so imitirala slavno britansko dekliško skupino.

Nenadoma sem spet začutil pritisk tistih dveh orjaških ženskih riti na svojih licih. Bil sem potegnjen za nos, a počaščen, da me je čarovnija oddaje kljub temu oplazila. Da sem bil delček te estradne TV pravljice.

Oddaja je malo za tem — iz tega ali onega, ne povsem jasnega razloga — šla v maloro in postala del zgodovine. Zlato obdobje slovenskega TV razvedrila se je izteklo, čarovnija je izpuhtela.

Dvorana bebavosti

Sledil je neskončen niz bolj ali manj neposrečenih poskusov navduševanja množic s čim manj denarja. Koliko bednega in poneumljajočega smo doživeli! Častno mesto v veliki dvorani bebavosti si zasluži oddaja, v kateri so nas prepričevali, da so na odru hipnotizirani prostovoljci, ki počnejo abotnosti, pa seveda cela zbirka resničnostnih šovov s še bolj abotnimi tekmovalci.

Komercialne televizije so stavile na najbolj pritlehne vzgibe publike in jim servirale vulgarnosti, prepire, umetno sproducirano dramo in druge neokusnosti. Cela država je poslušala, kako tekmovalci Big Brotherja potegnejo vodo na stranišču, kako prdijo, se žalijo in občasno celo pijani seksajo. Izjemen intelektualni nivo. Toda trg je tisti, ki določa ponudbo.

Polke in majolke

Čast dostojnega televizijskega razvedrila, primernega za vse okuse, je s svojimi oddajami na nacionalki dolgo reševal Mario Galunič. Vendar so sčasoma ugasnile tudi kamere njegovih nedeljskih oddaj. Začeli so nam dopovedovati, da gledalce zanima samo še narodnozabavna glasba. Polke in majolke. Kozolci in koline. In resničnostni šovi vseh vrst. Od najbolj kmetavzarskih do kuharskih. V glavnem licenčni. V glavnem trapasti. In vmes nekaj kvizov. Licenčnih.

Danes čast avtorskega TV razvedrila rešuje oddaja V petek zvečer, ki slovenskim glasbenikom — pa ne samo narodnozabavnim —, omogoča nastopanje v najbolj gledanem terminu. A najbrž s premajhnim budžetom, da bi lahko kot Stojan Auer segla po zvezdah. Val navdušenja nad talentšovi komaj opazno, a zanesljivo popušča. Zdi se, da je zares velikih talentov zmanjkalo, oddaje pa se šlepajo na kvazipretresljive osebne zgodbe tekmovalcev. Talent niti ni več v prvem planu. Če si povsem zdrav in brez pretresljive, travmatične preteklosti, nimaš v teh oddajah kaj iskati. Žiranti potrebujejo material za zaigran jok. Slabo. Slabo.

Podeželske zmenkarije

Oddaja Poglej in zadeni se bo 24. novembra — najbrž samo za en večer in prav mogoče brez TV prenosa — vrnila v mariborsko Festivalno dvorano. Nekdanjih višav najbrž ne bo dosegla, odpira pa številne lepe spomine in manj prijetna vprašanja: zakaj se je v kilavih tranzicijskih 90. dalo vse, danes pa gledamo kmetavzarije, podeželske zmenkarije, mejno duhovite skeče in delimo zlate gumbe povprečnosti. Ali pa je povprečnost za zadovoljevanje povprečnih potreb danes že povsem dovolj?