Damjani Bakarič bi se najraje opravičil, ampak diskretnost in diplomatskost v teh težkih časih pač odpadeta. Hočem biti predvsem poučen, (psiho)analitičen in interpretativen. Moram operirati z imeni. In ne pritožujem se pretirano, ko si drugi izposojajo mene. Pristal sem na to, da sem javna osebnost in da sprejemam tudi kritike — četudi mi jih sadistično servirajo neolikani levi anarhisti, feministke ali celo neotesani psihopati. S ta desnimi — v zvezi z mojimi pogledi na NOB — se ne ukvarjam več. Z resnimi kritikami se lahko sprijaznim. Žal mi je samo, ker se nihče od teh resnih kritikov ne upa z menoj soočiti v živo.
S to neukrotljivo nergavo influencerko Damjano Bakarič se pač moram spopasti. Ne gre toliko za to, da bi sekala mimo — na podobne kontekste sem jaz preudarno izpostavil že 12. marca v svojem prvem korona Faktorju, kjer mi pač pustijo javno govoriti.

Mama ZDA: Bettelheim in Vietnam

Damjanina besna neposrednost me je iritirala. Ne toliko zaradi vsebine — čeprav v svoji hipersamozavestnosti podlega Dunning-Krugerjevemu efektu »suverene nevednosti« — temveč zato, ker je paradigmatsko simptomatična. Kot influencerko jo moram skupaj s podobno mislečimi »upornicami« psihoanalitično ošvrkniti. In sem jo tudi že. (O anarhičnih upornikih pa naslednjič.) 

Lažje nositi kot prenašati

Priznati moram, da detajlov Bettelheimove interpretacije sicer ne poznam, vem pa, da bi sam šel v precejšnje psihoanalitične podrobnosti, če bi bil na njegovem mestu. No, bom pa izkoristil priložnost na primeru Damjane Bakarič.
Pri takih neukrotljivih nergačicah, ki se upirajo restriktivnim vladnim ukrepom, ki jih diktira korona kriza in z njo povezana karantena, gre za drug problem. Problem z libidinalno konotacijo.
Kot vizualno upadljiva influencerka daje v svojih vlogih na Facebooku in YouTubu (moškim) vtis, da jo je lažje nositi kot prenašati. Skozi psihoanalitična očala je videti, da se je kot pubertetnica ali še prej neukrotljivo upirala družinski vzgoji oz. staršem — če ni otrok ločenih staršev, kar je tudi možno.
Bolj verjetno se mi sicer zdi, da so v ozadju njene aktualne jeze zaradi karantene libidinalni izpadi, ki jih je imela kot mladenka, ko se je podala na pot seksualne ponudbe in/oz. uporabe.

V tem grmu tiči zajec

Vsaka mladenka na začetku svoje seksualne kariere opazi — nekatere že pri trinajstih, ko njihovo telo postaja konkurenčno —, da je postala objekt fantovske oz. moške želje, poželenja, pohote … Dekleta v tej fazi še nimajo razvitega Nadjaza, ki bi jih držal nazaj. Nekatere še sramu ne premorejo.
Edini, ki mladim pohotnicam zategujejo ročno zavoro, so starši s svojo restriktivno vzgojno politiko. Oče se boji za hčerko po svoje — da (mu) jo bo kdo prehitro defloriral —, mati pa po svoje. Ker sklepa po sebi — in ker tega ne bo nikoli pozabila —, se mati boji, da bo hči prekmalu deležna seksualnega užitka deležna in bo postala zasvojena s penisom oz. s paketno orgazmično omamo.
Starševska vzgojna politika do hčerk je ponavadi koncipirana kot strategija preprečevanja dostopa do penisa in je v bistvu nekakšna seksualna karantena. Tej prevenciji bi lahko rekli: penisna deprivacija. Prebujajoči se pohotnici se meša od besa, ker ne sme ven! Ker je v seksualni karanteni!
In v tem grmu tiči zajec. Teoretski kontekst je zapleten, saj je povezan s kvantno psihoanalizo, ki se opira na »dejstvo«, da je nezavedno organizirano simbolno in da je resnično, torej primarno — »realno realno«, kot bi rekel Lacan — v resnici nezavedno, torej zavesti nedostopno. Zavest namreč ne ve, kaj nezavedno resnično misli.

Seksualna svoboda

Če bi dotično Damjano vprašali, kakšno vlogo ima njeno otroštvo oz. najstniška pohota pri njeni sedanji uporniški drži do karantene, ki jo predpisuje vlada, bi seveda vehementno zatrdila, da nikakršne. Jaz pa bi še vedno vztrajal, da njeno — in ne samo njeno — nezavedno simbolno prepoznava restriktivne vladne ukrepe kot napačne, ker jo/jih asocirajo na s strogo družinsko vzgojo.
Ti »psihotični« občutki so pri mnogih ženskah posledica aseksualne vzgojne politike staršev. Fanatičen odpor do ubogljivosti, do spoštovanja družbenih pravil je morda celo generalizirana osebnostna lastnost nekoč pohotne, seksualno visoko rangirane ženske.
V preveč militantno zapovedani aseksualnosti, ki naj bi v mladi, prebujajoči, seksualno konkurenčni pohotnici omejila seksualno samorealizacijo, vidim temeljni nezavedni vzrok, da se mnoge ženske — z Damjano Bakarič vred — počutijo tako utesnjene v zapovedani karanteni. Hrepenenje po svobodi ima tudi sicer latentno seksualno ozadje oz. hrepenenje po seksualni svobodi.