Proti koncu šolskega leta sem bil povabljen v Evropsko šolo v Strasbourgu (EES) na razgovor na temo Prehodi v demokracijo, ki so ga za učence zadnjega letnika srednje šole pripravili učitelji zgodovine. Skupaj s tremi kolegicami iz Albanije, Romunije in Ukrajine sem bil povabljen, da z učenci in učitelji delim svoje spomine in vtise na čase, ko se je v državah, iz katerih prihajamo, zgodil prehod iz prejšnjih režimov v demokracijo.

Bilo je v petek popoldne, na vroč junijski dan, in dvorana je bila polna sedemnajstletnikov, ki so se potili in z vsemi oblikami neverbalne komunikacije sporočali, da njihova prisotnost ni bila povsem prostovoljna. Verjetno so za vikend imeli drugačne načrte. Razen tega se je neusmiljeno bližal čas mature, zame osebno še vedno eno najbolj stresnih obdobij v življenju.

Hvaležnost?

Zgodbe mojih sodelavk, ki so učence nagovorile pred menoj, so bile čustvene in doživete — osebne izkušnje iz časov, ki niso bili lahki in ki si jih večina današnje mladine težko predstavlja. Vse tri pa so svoj nagovor zaključile bolj ali manj podobno: da je bilo pred prihodom demokracije zelo težko, potem pa je prišla svoboda. Učenci v dvorani in njihovi vrstniki danes živijo življenje, kakršnega same v njihovih letih niso poznale. Zato bi morali biti hvaležni.

Pripomba o hvaležnosti me je spodbudila, da sem bil v svojem nagovoru še bolj zoprn, kot sem ponavadi. Res je, mojih izkušenj ni mogoče metati v isti koš s tistimi iz Albanije, Romunije ali Ukrajine pred tridesetimi leti ali več. V času srednje šole sem živel v državi, ki danes ne obstaja več. Režim v Jugoslaviji v 80. letih je bil manj represiven in zaprt kot tisti v državah mojih sodelavk. A po drugi strani je bila tudi naša bivša država daleč od tega, da bi bila odprta, svobodna in demokratična. Moji otroci in njihovi vrstniki, tako v Sloveniji kot v drugih državah, danes gotovo živijo v pogojih, ki so bistveno prijaznejši. Tako glede osebne svobode kot glede življenjskega standarda. Ta se je za veliko večino ljudi — ne le za privilegirance, ki imajo starše zaposlene v evropskih institucijah — bistveno izboljšal. Sicer ne za vse in za mnoge ne toliko, kot bi si želeli ali pričakovali — pa vendarle.

Biti del spremembe na bolje

Napol pozorni publiki in njihovim profesorjem pa sem kljub vsemu položil na srce, da je zadnja stvar, ki bi jo morali v današnjem svetu izkazovati, hvaležnost. Do kogarkoli. Še posebej do generacije njihovih staršev.

Res je, ko sem bil gimnazijec, sem živel materialno slabše od njih in v državi, ki kljub nostalgičnim interpretacijam preteklosti, ki jih danes širijo nekateri, ni bila ne demokratična ne svobodna. A v primerjavi z generacijo mojih otrok je obstajala bistvena razlika: nikoli niti za trenutek nisem dvomil, da bo prihodnost boljša od sedanjosti — in bil sem popolnoma prepričan, da bom tudi sam del te spremembe na bolje.

Te samozavesti in optimizma glede prihodnosti danes ni več. Ne za mojo generacijo in še manj za mlade. Mi smo odraščali v tranziciji proti demokraciji, vaša tranzicija pa gre očitno v nasprotno smer. Zato ne bodite hvaležni. Imate vse razloge in pravico, da ste nezadovoljni in jezni.

Jeza je razumljiva

V tistem trenutku sem opazil, da so se prisotni profesorji začeli nervozno prestopati, ravnatelj pa si je s tresočo roko začel otirati čelo. Očitno so začeli razmišljati, da ni bila najboljša ideja, da so me povabili. Postalo mi je jasno, da moram kot odgovoren starš pojasniti svoje besede, da me ne bi obdolžili hujskanja k revoltu.

Jeza je razumljiva in legitimna, sem pojasnil, a brez kritičnega razmišljanja postane zgolj adrenalinska injekcija, ki jo bo nekdo slejkoprej zlorabil proti vam. Tudi kritično razmišljanje ne more biti reducirano samo na kazanje sredinca vsemu, kar vam gre trenutno na živce. Zahteva kritičnost tudi do sebe in do dejstev, na podlagi katerih sprejemate svoja stališča. Če boste jezni in kritični, potem imate možnost spremeniti svet. Če boste samo jezni, potem bo nekdo drug svet spremenil mimo vas — in proti vam.

Podpora močnim voditeljem

Nedavne raziskave javnega mnenja in globalne študije (med drugim Cambridge University, Open Society Foundations in International IDEA) kažejo, da v številnih državah, vključno z zahodnimi demokracijami, med mladimi narašča nezadovoljstvo z demokracijo. Mlajše generacije vse pogosteje izražajo pripravljenost podpreti močne voditelje, ki bi zaobšli parlamentarne mehanizme, hkrati pa izgubljajo zaupanje v učinkovitost in etičnost demokratičnih institucij.

Mladi v večini držav — v primerjavi s povprečjem prebivalstva — še vedno v večjem številu podpirajo stranke, zavezane demokratičnim načelom. Res pa je tudi, da se podpora ekstremnim, nacionalističnim in avtoritarnim idejam med mladimi širi hitreje kot pri drugih starostnih skupinah prebivalstva. Kmalu bomo torej prišli do točke, ko ne bomo mogli več z gotovostjo računati na to, da nas bodo mladi rešili pred lastnim koketiranjem z nazadnjaštvom, nestrpnostjo in sovraštvom.

Smrkavci

Odzivi na te podatke o spremembah političnih in ideoloških stališč mladih so različni. Večinoma gre za zaskrbljenost — upravičeno, seveda —, veliko pa je tudi gole zgroženosti in obsodb: smrkavci razvajeni, namesto da bi bili hvaležni za to, kar imajo. Vse večjo podporo avtoritarnim idejam pripisujejo neznanju in dezinformiranosti. Če bi le imeli prave podatke in dejstva, potem bi tej mulariji kmalu postalo jasno, da je demokracija daleč najboljši družbeni sistem, ki obstaja.

Neznanje, tudi zgodovinsko — o tem, kaj se je dogajalo in kaj se še lahko zgodi ljudem, tudi in posebej mladim, v avtoritarnih sistemih in diktaturah — je seveda pomemben dejavnik. Zato bi moral biti eden najpomembnejših odgovorov na te trende maksimalno investiranje v izobraževanje. Dezinformacije so dejstvo in problem. A pri tem ne smemo pozabiti, da pri dezinformacijah ne obstaja samo ponudba, ampak tudi povpraševanje. Laži in manipulacije, ki jih našim sodržavljanom servirajo zlobni ruski troli, so tako učinkovite zato, ker vse več ljudi aktivno išče informacije, ideje in stališča, ki jih čustveno želijo in potrebujejo. Informacije, ki prepoznavajo in nagovarjajo njihovo jezo — brez kritičnega razmišljanja.

Odkod ta jeza?

Upada podpore demokraciji kot sistemu torej ne bomo mogli ustaviti zgolj z ukrepi proti dezinformacijam. Ne med mladimi in ne med njihovimi starši. Zaradi fact-checkinga ne bo nihče ponovno vzljubil demokracije, človekovih pravic in vladavine prava. Treba se je vprašati, zakaj so ljudje danes tako jezni. In ko enkrat identificiramo prave razloge — ki so večinoma socialne in ekonomske narave —, bo treba najti učinkovite odgovore.

Ključna ugotovitev prej omenjenih raziskav ni, da mladi zavračajo demokracijo kot vrednoto, temveč predvsem to, da ne verjamejo več v način, kako se demokracija danes izvaja. Mladi — in ne samo mladi — bodo znova začeli verjeti, da je demokracija najbolj kul družbeni sistem, ko bodo imeli materialne dokaze, da je ta sistem pripravljen in zmožen prepoznavati in upoštevati njihove legitimne interese in pričakovanja: glede izobraževanja, stanovanj, zaposlitve, okolja, varnosti. Glede prihodnosti. Ljudje bodo začeli ponovno verjeti v demokracijo, ko bodo imeli dokaze, da politiki, ki imajo sicer polna usta demokratičnih in humanističnih vrednot, te vrednote spoštujejo in uveljavljajo ne samo takrat, ko jim to ustreza, temveč vedno. Tudi in predvsem takrat, ko je najtežje. Ker je to takrat najbolj pomembno. Kot recimo v Gazi.

Svet, ki ga poznajo

Golo zgražanje nad izgubo zaupanja v demokracijo ne vodi nikamor — oziroma vodi samo na slabše. Zakaj ta razvajena generacija Z ne mara demokracije? Namesto da vihamo nos, raje razmislimo o njihovi izkušnji z njo. Mlade, rojene v začetku novega tisočletja, so zaznamovale ekonomske in finančne krize, podnebne spremembe, vojne in epidemija. To je svet, ki ga poznajo. To je edini svet, ki ga poznajo. Zaupanje v prihodnost, s katerim sem odraščal jaz, sta zamenjala negotovost in strah. In jeza nad nemočjo, nepripravljenostjo in neučinkovitostjo politike, da glede katerekoli od teh groženj ponudi ustrezne rešitve.

Generacija Z. Konec abecede. Nakar postanejo polnoletni in dobijo volilno pravico. Mi pa smo zgroženi, ker jih je vedno več, ki svoj glas uporabijo za to, da nam pokažejo sredinec.