Dominika Švarc Pipan je Golobu končno ponudila odstop. Ki ga bo premier prej ali slej moral sprejeti. Vsi v državi so si oddahnili. Stvar je končana. 

Pa ni. To pa zato, ker je Švarc Pipanovi treba verjeti. Ker je odkrila delovanje domačij na Ministrstvu za pravosodje. Oziroma delovanje domačij v politiki. Kar je razlog, zakaj so jo hoteli vsi takoj odstraniti. SD. Pa SDS. In ostali. Redko se zgodi, da se politični nasprotniki strinjajo. Kar je vedno utemeljen znak za alarm. Ki je v tem primeru pomenil: treba je odstraniti osebo, ki je razkrila, da je država plen strank. Da državi vladajo strankokracije. In zavezništva med njimi.

Ko trčimo ob domačijsko logiko

Res je, da ne poznam podrobnosti in dokumentov, na osnovi katerih Švarc Pipanova utemeljuje svoje ugotovitve. A tudi brez teh informacij ji verjamem. Ker točno to, kar opisuje kot prakse, na katere je naletela na Ministrstvu, je logika socialnega delovanja, značilna za slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Prakse, o katerih govori, so ne samo možne, ampak tudi verjetne. Še posebej, ker so iz zornega kota te tirnice tudi moralne. Kar pomeni pravilne. In obvezne.  

Naj razložim.

Prva stvar je, da je Švarc Pipanova na Ministrstvu naletela na že delujoče mreže povezav. Tudi med ljudmi, ki so navidez politični sovražniki. Torej med ljudmi iz SDS in SD. S to trditvijo je dregnila v sršenje gnezdo.

Ministrica poroča, da je sodelavcem verjela. Predvsem generalnemu sekretarju (SD). Poroča, da od njega ni mogla dobiti papirjev, ki jih je zahtevala. Kar po zamenjavi generalnega sekretarja Ministrstva (SDS) ni bil več problem. In ugotavlja, da je bila napaka, da je zaupala podrejenim.

Kar je točno. Predstavljajte si sebe ali mene, kako prikorakamo na Ministrstvo za pravosodje z idealistično predstavo, kako bi institucija morala delovati. Ko začnemo z delom, skladnim z našimi načeli, trčimo ob domačijsko logiko. Po kateri Ministrstvo deluje. Tako kot tudi vse druge slovenske socialne skupine.

Matrica socialnosti

Domačijskost je namreč matrica socialnosti, ki je bila vzpostavljena in uveljavljena skozi vso slovensko zgodovino. V več kot tisoč letih. Po tej matrici se vsi posamezniki, ki so preživetveno odvisni, povežejo med seboj v domačijo. Cilj domačije je, da s skupnim delovanjem vseh članov poskrbi za njihovo preživetje. In to neglede na siceršnje razlike. Neglede na zamere, neporavnane račune in ostalo, kar med člani obstaja. Domačijska matrica socialnosti izničuje razlike med posamezniki. Poudarja pa njihovo preživetveno soodvisnost in povezanost.

V tej matrici zato ni pomembno, kdo je pripadnik katere stranke. Kdo je SD. Kdo je SDS. Ali kdo spada kam drugam. Šteje samo, ali si član domačije ali ne. Zato sodelovanje članov SD in SDS v Ministrstvu za pravosodje ni nič čudnega. Je pričakovano stanje.

Outsider

Pričakovano stanje pa je tudi, da se pojavi konflikt, ko v domačijo pride outsider — torej Švarc Pipanova ali vi ali jaz — in poskuša uveljaviti nove prakse. Člani domačije ne bodo nikomur dovolili ukiniti njihovih preživetvenih povezav. Tudi če gre za uvajanje zakonitosti. Odgovornosti. Neskorumpiranosti. Tega še posebej ne bodo dovolili, če gre za kaj takega. Domačija namreč uporablja vse možne prakse za zagotavljanje preživetja svojih članov. Tudi nezakonite prakse. Tudi korupcijo. Zato na nezakonitost in korupcijo v Sloveniji naletimo povsod. V vsaki delujoči socialni skupini, ki jo pogledamo nekoliko bolj od blizu.

Če si torej v neki domačiji nekdo drzne spreminjati prakse preživetja, ga bo domačija izločila. In to tako, da bo izločeni postal krivec. Medtem pa tisti, ki za svoje preživetje v domačiji delujejo na dovoljene in nedovoljene, moralne in nemoralne, zakonite in nezakonite načine, ne bodo utrpeli škode. Domačija vedno ščiti svoje člane. Četudi počnejo povsem nezakonite in nemoralne stvari.

Morala mafije

Primer: sleherna domačija, v kateri je gospodar v preteklosti spolno zlorabljal otroke, je to prikrivala. Vsi so vedeli, da ni prav, kar se dogaja. Toda kršitelju se ni nihče zoperstavil. Domačija nikoli ne izloči kršitelja. Domačija izloči tistega, ki poskuša te prakse obelodaniti. Ali celo uskladiti z zakonitostjo. Tega domačija ne dovoli. Ne more dovoliti. Če bi domačija to dovolila, bi njena mreža zagotavljanja preživetja članov razpadla.

Domačija deluje po logiki, da cilj posvečuje sredstvo. Uporaba nezakonitih praks je v domačiji moralno dejanje, če zagotavlja preživetje domačije. Mafijski umori to lepo ilustrirajo. Moralnost domačije je do njenih članov skrajno širokogrudna: dopuščeno jim je to, kar nečlane lahko stane življenja. Ali vsaj kariere. Ta je v resnici malenkost.

Nikoli in nikjer

Krivda Švarc Pipanove je torej, da sama ni bila članica domačije, ki se ji reče Ministrstvo za pravosodje. Njena krivda je, da je kot nečlanica domačije vstopila v domačijo misleč, da člani delujejo zakonito in moralno. Kar seveda ne. Nikoli in nikjer. Tako ne delujejo člani nobene domačije. Niti na univerzi. Niti na ministrstvih. Niti v podjetjih. Ali kjerkoli drugje.

Tisto, kar Švarc Pipanova opisuje kot delovanje Ministrstva za pravosodje in stranke SD, je zato točno. Ministrstvo in stranka ne morejo drugače delovati. V slovenski družbi ne more dolgoročno delovati nobena socialna skupina, ki ne deluje po domačijski logiki. Tudi Onkološki inštitut ne. Ki zdaj skupaj z SD grozi Breclju s tožbo, ker ta govori o obstoju korupcije v obeh socialnih skupinah.

Seveda Brecelj govori resnico. Brecelj razlaga matrico slovenske socialnosti. Njeno stabilno matrico. Njen železni zakon. Ki deluje že več kot tisoč let. In ki bo gotovo deloval vsaj še kakšno stoletje. 

Isti zapleti, isti razpleti

Tisto, česar je Švarc Pipanova dejansko kriva, je poleg njene objektivne odgovornosti v zvezi s stavbo na Litijski njen naivni vstop v politiko. Več kot očitno se ni zavedala opisane zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Niti njenih značilnosti in zakonitosti delovanja. Naivno je predpostavljala, da bo vse v redu, če bo zaupala sodelavcem in počela stvari na način, kot sama misli, da je prav. 

Vsakogar, ki se stvari loti tako, bo domačija uničila. Žrtvovala. Poznam veliko zgodb in ljudi, ki so doživeli takšno usodo. Navsezadnje sem jo več kot enkrat na svoji koži na slovenskih univerzah doživela tudi sama. Ista naivnost. Isti zapleti, isti razpleti.

Ker če je za domačijsko logiko značilen določen potek dogodkov, je značilen tudi razplet. Švarc Pipanova bo žrtvovana. Prepoznana bo kot vrhovni krivec. Domačijsko delovanje Ministrstva za pravosodje in SD bo pometeno pod preprogo. Domačije in strankokracije pa bodo delovale naprej.

Manjša družbena škoda

Vzrok je jasen: gre za manjšo družbeno škodo. Če bi se kdo resno lotil poslov ljudi, ki jih Švarc Pipanova obtožuje, bi se branili tako, da bi povedali, kaj vse je naredil nekdo drug. Ta in ta in ta. Še pomembnejši od njih. Ta in ta in ta pa bi se spet branili tako, da bi povedali, kaj vse so naredil tisti in tisti in tisti. Ki bi se pa spet branili tako, da bi povedali, kaj so naredili oni in oni in oni. In tako dalje. In tako naprej.

Tako bi slovenska javnost izvedela vse, česar ne bi smela vedeti o vrsti ljudi na Ministrstvu za pravosodje in v SD. Pa tudi širše. In to bi bil resen problem. Ki bi zahteval resno ukrepanje. Zato je žrtvovanje Švarc Pipanove tako po ministrski kot strankarski domačijski logiki racionalno. Gre za to, da ta in ta in ta ter tisti in tisti in tisti ter oni in oni in oni ne bodo povedali vsega, kar vedo o nečednih poslih članov ministrske in strankarske domačije.

SD ne more zmagati

Samo še nekaj. Kar počne SD, je javno dokazovanje, da je stranka kriva. Da so očitki Švarc Pipanove utemeljeni. Če bi bila nedolžna, bi stranka pustila, da ministrica zbere in javno predstavi dokaze, za katere meni, da jih mora zbrati. Če bi bili ti dokazi neverodostojni, bi se blamirala Švarc Pipanova, SD pa bi zmagala.

Zakaj se SD tej javni zmagi nad Švarc Pipanovo odreka, je jasno: ker vedo, da ne bi mogli zmagati. Očitno to ve celo Fajonova. Ki ni ravno pronicljiva.