Ob začetku šolskega leta in pred bližajočim se poročnim slavjem lahko grejo mirno mimo nas take postranske stvari, kot je sprejemanje zakonodaje. Recimo medijski zakon, ki je bil končno vendarle odkljukan.

V zvezi z mediji se v globalnem okolju dogajajo tektonski premiki, ki jih slovenska medijska zakonodaja niti približno ne sluti, niti se z njimi ne ukvarjajo slovenski mediji. Najpomembnejše vodilo današnjega globalnega uporabnika je namerno izogibanje novicam. Zadnja raziskava Reutersovega inštituta za raziskovanje novinarstva in Univerze Oxford, narejena v petdesetih državah, je pokazala, da se 40 odstotkov vprašanih pogosto izogiba novicam. Razlogi za izogibanje so različni. Glavni razlog je prevelika količina novic, negativen čustven vpliv na občinstvo in nezaupanje v medije.

Zadnji branik novinarstva bi lahko bilo informiranje, informativni programi, verodostojne, analitične in relevantne vsebine. Samo to lahko reši novinarstvo in medijske organizacije.

Tesnoba

Novice še nikoli niso bile tako dostopne in še nikoli jih ni bilo toliko. A še nikoli ni bilo zanje tudi tako malo zanimanja.

V raziskavi so vprašani izpovedali, da jim je lažje, če novic ne spremljajo, ker novice v njih vzbujajo tesnobo. V vseh državah so vprašani povedali, da jih količina novic utruja; da je preveč negativnih informacij, ki jih miselno izčrpavajo in negativno vplivajo na njihovo duševno počutje. V želji po boljšem duševnem počutju nastajajo celo iniciative, ki spodbujajo izogibanje novicam.

Glede na to, da je novic ogromno, je razumljivo, da bi bilo treba njihovo spremljanje omejiti in predvsem selekcionirati. Še posebej nas lahko skrbi želja po vsesplošnem izogibanju novicam, zlasti med mladimi. Selitev uporabnikov k vsebinam na družbenih omrežjih in video platformah še dodatno zmanjšuje vpliv profesionalnega novinarstva, po drugi strani pa krepi moč podkasterjev, YouTuberjev in TikTokerjev.

Politikom po vsem svetu je to jasno in so prepoznali priložnost. Zato so pripravljeni zaobiti tradicionalno, profesionalno novinarstvo v korist prijaznih strankarskih medijev in vplivnežev. Politiki jim pogosto omogočajo privilegiran dostop do “ekskluzivnih” informacij, saj jim novi “mediji” ne postavljajo neprijetnih, raziskujočih vprašanj. 

Simpatični sogovorniki

Medijske organizacije pa se še kar odločajo, kaj bodo storile. Kolebajo med tem, ali naj njihovi novinarji sledijo logiki prijaznih in zabavnih TikTokerjev, ki promovirajo politike na enak način kot najrazličnejše storitve in produkte, ali pa se naj držijo vloge in naloge “žlahtnega” novinarstva.

To drugo seveda pomeni, da bi morali politikom postavljati težka vprašanja, preverjati informacije in večkrat premisliti o relevantnosti objave. Opustiti bi morali vlogo zabavljača in simpatičnega sogovornika in se namesto tega postaviti v vlogo tistega, ki je odgovoren državljanom. 

Ta vloga je zahtevna in naporna, včasih se zdi celo mazohistična. Na strani lastnikov za to ni razumevanja, občinstvo pa ne nagrajuje zahtevnih vsebin. A to je še vedno edina pot za novinarstvo in medijske organizacije. Pa če se še tako radi ukvarjajo s porokami, navidezno zasebnimi dogodki pomembnežev — ki pa so samo način promocije.