Matere iz Srebrenice so ob obeleževanju tridesetletnice genocida v Srebrenici javno ugotovile, da se iz tega genocida nismo nič naučili. Kot dokaz so navajale genocid v Gazi. Kar so mediji sicer pridno povzeli. In nič več.

Toda o tej trditvi bi bilo treba vendarle podrobneje razmisliti.

Kritična drža, ki to ni

Na momente že patološko narcisistična drža, da se iz genocida v Srebrenici nismo nič naučili, je premalo. Zveni kot nekakšna kritična drža, ki pa v resnici ni kritična. Najprej zato, ker jo je mogoče razumeti na različne načine. Recimo kot golo dejstvo, da se iz genocida v Srebrenici nismo nič naučili. Da se pač nismo. Žal. Pa kaj.

Ugotovitev lahko razumemo tudi v smislu, da smo res grozni, ker se iz genocida v Srebrenici nismo nič naučili. Kar je že nekoliko bolje. Toda vmes je še nešteto variant možnega razumevanja ugotovitve mater iz Srebrenice, ki si jih lahko vsakdo uskladi s svojim prepričanjem o tem, kaj se je v Srebrenici pravzaprav dogajalo.

In kot vemo, Srbi še vedno ne priznajo, da se je v Srebrenici sploh zgodil genocid. Tako kot Izraelci ne priznavajo, da se genocid dogaja v Gazi. Izvajalci genocida si svoja lastna genocidna delovanja praviloma opravičujejo z drugačno logiko. In argumenti. Ki pa se vsi sklicujejo na isto stvar: “Mi nismo nič krivi! Mi smo se samo branili! Mi smo samo opravljali svojo patriotsko dolžnost!”

Razcefrati na koščke

Porazno je, da se v to logiko nihče ne zaleti. Da je nihče ne obelodani. Kritizira. Je kritično ne razcefra na koščke. Preprosto zato, ker je izigravanje drže, češ, “kje pa se tu dogaja kakšen genocid”, bolj dobičkonosno. Bolj politično koristno. Bolj ekonomsko koristno. Bolj libidinalno koristno. In navsezadnje tudi bolj racionalno za same storilce genocida.

Človek — še posebej človek, ki ima vest — bistveno lažje živi s stališčem, da se genocid v Gazi ne dogaja ali da se v Srebrenici ni zgodil, kot pa z dejstvom, da se dogaja ali da se je. Tako razmišljajo posamezniki, ki niso krivi za genocid. Krivdo za genocid verjetno relativno brez težav sprejmejo samo tisti posamezniki, ki nimajo vesti in ki se niti ne ukvarjajo veliko z razmišljanjem, kaj je prav in kaj ne. Ali pa imajo takšno razmišljanje za otročarijo, katere avtorji pač niso odrasli. Biti odrasel po njihovem mnenju pomeni biti realist. Realist pa je tisti, ki mu je blizu sodobna brezčutna neoliberalna drža do dogodkov in stvari, ki nas obdajajo. Ljudje so po tej logiki samo predmeti. Ki pač predstavljajo kolateralno škodo. Zaradi katere pa se res ni treba razburjati. Če si odrasel.

Socialne veščine in vest

Ključno vprašanje, o katerem bi bilo treba ob ugotovitvi, da se iz genocida v Srebrenici nismo nič naučili, resno razmisliti, je to, ali ljudje še sploh premorejo toliko socialnih veščin in vesti, da bi o genocidih lahko razmišljali onkraj neoliberalnih logik. In praks. Torej na način moralne presoje.

Zdi se, da je takih ljudi vedno manj. Da jih je danes manj kot recimo trideset ali štirideset let nazaj. In že takrat jih je bilo manj kot pri generaciji njihovih dedkov in babic. Izginjanje moralnega imperativa na ravni libidinalnega ustroja posameznikov v današnjih zahodnih družbah, ki poteka že od 2. svetovne vojne naprej in ki ga večina pedagoške in psihološke stroke vidi kot nekaj dobrega, zaželenega, naprednega, “novega” — v primerjavi z nekdanjim libidinalnim ustrojem —, je namreč povezano z vedno večjo brezdušnostjo. Z vedno večjim demonstriranjem brezbrižnosti do trpljenja drugih.

Iz te perspektive je neodobravanje dejstva, da je Izrael med izvajanjem genocida nad Palestinci v Gazi pobil že skoraj 60.000 ljudi — od tega približno polovico žensk in otrok —, znak nedozorelosti. Brezbrižnost pa je znak odraslosti. Realističnega pogleda na svet. Gre za to, da je treba biti odrasel. Razumeti, da je svet pač takšen. Da se to nujno dogaja. Nekaterim. Drugim. In dokler niso ubili mene ali nas, je v redu. Principielna vprašanja niso zaželena. So otročarija.

Ne morejo in ne znajo

To nas pripelje nazaj k ugotovitvi mater iz Srebrenice, da se iz genocida v Srebrenici nismo nič naučili, in k vprašanju, kdo naj bi se iz tega genocida sploh kaj naučil. Žrtve? Storilci? Današnji ljudje nasploh? Zahodnjaki?

Če začnemo pri slednjih, se iz genocida v Srebrenici ti seveda res niso nič naučili. Ker se tudi ne morejo in ne znajo. Ne samo zato, ker so kot posamezniki v velikem številu že sami patološki narcisi. Torej ljudje, ki nimajo vesti. Ljudje, za katere je sleherni moralni diskurz otročarija.

Trump je idealna ilustracija takega posameznika. Idealna ilustracija njegove logike: pomembna je samo moja korist. Drugo ne šteje. Niti me ne zanima.

Genocidi vseh vrst — tako tisti v Srebrenici kot sedanji v Gazi — so brez dvoma koristni za celo vrsto ljudi, socialnih skupin, tudi držav. In jasno je, da se tisti, ki jim katerikoli genocid koristi, iz njega ne bodo naučili moralne lekcije, o kateri so spregovorile matere iz Srebrenice. Te lekcije se ne samo ne morejo naučiti, ampak se je tudi nočejo. Recimo Netanjahu. Tako kot Trump.

Zanimiva novica

Pa se iz primerov genocida lahko kaj naučijo tisti, ki jih opazujejo od zunaj? Žal ne. Za opazovalce je genocid danes za kratek čas zanimiva novica, ki jo lahko popestrijo zanimive fotografije. (Če so grozne, tem bolje.)

In to je vse. Če genocid predolgo traja, ne zanima nikogar več. Kot genocidno pobijanje čakajočih na humanitarno pomoč. Ki ga Izrael opravičuje z argumentom, da so čakajoči na humanitarno pomoč nevarni in neobvladljivi. Izraelu pride prav katerikoli izgovor za pobijanje Palestincev v Gazi. Nekaj se vedno najde.

Kaj pa žrtve?

Če se iz genocida nič ne naučijo niti storilci niti opazovalci in gledalci, bi človek torej pričakoval, da se iz genocida kaj naučijo žrtve. Oziroma svojci. A tudi oni se na žalost ne. Dokler gre za genocid nad njimi ali za nevarnost, da se jim kaj takšnega zgodi, žrtve sicer še razumejo, da gre za nedopustno prakso, ki je v nasprotju z mednarodnimi zakoni. To pa je tudi vse. Dogaja pa se tudi, da same žrtve genocida v spremenjenih političnih in socialnih razmerjih in okoliščinah postanejo neusmiljeni izvajalci genocida. Izraelci so v tem smislu ilustrativen primer.

Ja, res je. Matere iz Srebrenice pravilno ugotavljajo, da se iz genocida v Srebrenici nismo nič naučili. Ker pač ni nikogar, ki bi se bil iz takšnih grozodejstev sploh zmožen kaj naučiti.

Razen nekaj izjem. Ki pa ne spremenijo pravila.