Nekega leta — ne spomnim se točno, katerega — smo na zadnji dan prodaje (30. decembra) prodajalci sklenili, da bomo po zaprtju stojnic odšli še na kuhano vino ali dva, da se poslovimo in si voščimo srečno in zdravo novo let. Saj smo bili tako rekoč sodelavci cel mesec.

Pa se je stvar seveda sfižila. Kuhanec ni bil eden ali dva, ampak kakšnih deset — nato pa ne bodi ga len v taksi in še naprej. Končali smo menda v takratni diskoteki Black Jack v Črnučah.

400 evrov

Domov sem se primajal ob kakih pol treh. Za povrh pa sem izgubil denarnico z dnevnim izkupičkom od prodaje. Ni bilo malo denarja. Če se prav spomnim, bi rekel, da je šlo za kakih 400 evrov v današnji valuti. Imel sem tisto veliko kelnarsko denarnico, ki sem si jo zataknil v zadnji žep hlač in jo izgubil — ali pa mi jo je nemara kdo sunil. Bil sem itak v stanju, da še vedel ne bi.

Ženi v zagovor moram povedat, da je imela tisti dan povišano telesno temperaturo. Poleg tega je bila živčna, saj naj bi naslednji dan, torej na silvestrovo, odšla po nakupih, ker so se nama na silvestrovanje napovedali prijatelji. Torej cel kup skrbi, mene pa od nikoder. Takrat še nismo imeli mobilnih telefonov, zato me tudi ni mogla priklicat, jaz pa ji tudi nisem mogel sporočit, da bom pozen.

"Pijandura!"

Ko sem se končno prikazal, je seveda malo popizdila. Ampak ne takoj. Verjetno si je mislila, da bo bolje, če se pogovoriva zjutraj. Samo jaz poznam svojo ženo in vem kako diha ko spi in kako kadar je budna in sem vedel, da ne spi. Nekoč sem ji ob podobni priložnosti porinil v roke kemični svinčnik in list papirja in ji rekel, naj napiše, kar mi ima za povedat, in da bom zjutraj prebral.

Alkoholna omama me je že skoraj zazibala v spanec, ko je začelo padati. Najprej sploh nisem dojel, kaj se dogaja, potem pa sem ugotovil da me tepe. S copatom.

"Yo, yo, yo, kaj ti je?"

"Kaj kaj mi je, pijandura! Jaz tu ležim vsa bolana, ti pa ga okrog piješ in denar zapravljaš."

Takrat še ni vedela, da sem izgubil 400 evrov. No, saj tudi jaz še nisem.

Kot Zdravko Čolić

In ker me še kar ni prenehala mlatiti s copatom, sem vstal. Ona pa tudi. Ker pa je očitno imela namen nadaljevati — koliko batin je dovolj? — in ker sem proti pretepanju žensk, sem jo samo prijel za roki. Ker pa sem bil precej nabasan, sva padla. In to tako, da jaz na njo.

"Pusti me! Pusti me!" se je drla.

"Saj ti nič nočem. Samo umiri se."

Potem pa se je zgodilo. Z roko me je zgrabila — oprostite izrazu — za jajca in močno stisnila. Ušel mi je glasen krik.

Vmes je že priletela moja mama iz spodnjega štuka. Ker sem ležal na ženi, je bila prepričana, da jo pretepam. "Pusti jo, pusti jo, si znorel," je tulila še mama. Jaz pa ženi: "Pusti, pusti kurac." Kot Zdravko Čolić.

Valjali od smeha

Situacija je bila tako bizarna, da se je žena začela smejat, potem sem se začel še jaz in na koncu še moja mama. Nazadnje smo se vsi trije krohotali. Jaz kljub temu, da so me še vedno bolela jajca.

Nekoliko manj zabavno je bilo naslednji dan, ko je postalo jasno, da sem izgubil kar precej denarja. Zato pa je bilo zabavno na silvestrski večer, ko sva zgodbo pripovedovala prijateljem. Valjali so se od smeha. Jaz sem se sicer bolj kislo nasmihal, eden od njih pa je izjavil, da ima moja žena "čelično šako".

Žena mi še dandanes včasih zagrozi, če nisem priden, da naj pazim, kaj delam, da se ne bi zgodila "čelična šaka". Ponavadi zadostuje.