Kdo si upa trditi, da so ukrepi in posegi v posameznikovo življenje, ki jih sprejemajo v Sloveniji, Italiji, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Švedskem ali v Novi Zelandiji, v Avstraliji, na Filipinih pravi, ustrezni, sorazmerni? Marsikdo, ki razmišlja s svojo glavo, ki sestavlja mozaik korona krize in sprejema vse ugotovitve znanstvenikov, zdravnikov in ostalih, ki se ukvarjajo z virusom, si tega ne bi upal trditi.
V družbah, ki so demokratične in želijo to tudi po tej krizi ostati, bo najtežje oprostiti politikom njihovo panično ravnanje, ustrahovanje, sejanje apokaliptičnih scenarijev in tehtanje sorazmernosti vsakršnega omejevanja človekove svobode in dostojanstva. Tudi v Švici mnogi vidijo strahove, ki so pretirani in zgrešeni. A ne gre le za korona krizo, tako je že skoraj sedemdeset let.

Podzemne bolnišnice

Prejšnji teden je švicarsko javnost vznemirila reportaža javne televizije SRF, kjer so ugotovili, da je po vsej Švici še vedno skoraj 100, natančneje 96 podzemnih, popolnoma opremljenih bolnišnic, ki so jih Švicarji uredili v času hladne vojne za ravnanje ob jedrskem napadu na konfederacijo. V času, ko se povsod bojijo preobremenjenega zdravstvenega sistema zaradi korona virusa so mnogi takoj pomislili tudi na te bolnišnice.
Ko so podrobneje pregledali nekatere izmed njih, so ugotovili, da že desetletja niso več vzdrževane, da so nekočnajbolj moderne aparature povsem zastarele ali celo pokvarjene. Skratka, kakršno koli zdravljenje v takšnih razmerah ni mogoče oziroma bi te bolnišnice potrebovale popolno prenovo.
Po drugi strani pa so se časi spremenili. Hladne vojne ni več in v Švici ne načrtujejo obnove teh podzemnih, jedrsko varnih bolnišnic. Pravzaprav sploh ne vedo, kaj naj z njimi naredijo. Na kratko lahko rečemo — s tem projektom so že davno zavozili.

Obrobna tema

Pred dnevi sem nekje v slovenskih medijih zaznal članek nekdanjega politika Žige Turka z naslovom Zavozili smo. Teksta sicer nisem prebral, toda naslov se mi je zdel pomenljiv, saj se nanaša na večino zdravstvenih in političnih struktur v mnogih evropskih državah — zelo močno tudi na slovensko.
Znanci, ki so ob koncu poletja prišli na dopust v Švico, niso mogli verjeti, da je korona skoraj povsem izginila iz medijev. V televizijskem dnevniku javne televizije SRF so to temo komajda še omenjali v sredini poročil, v časopisih je izginila z naslovnic. Postala je obrobna tema. Nasprotno sem med dopustom ali službenim potovanjem v Sloveniji ves čas zasledoval samo korona krizo. Vsa poročila se že pol leta začenjajo s tem, vsaka naslovnica časopisa je namenjena temu, internetni portali so polni samo teh zgodb in novic.

Se opravičujemo

Na eni strani so vladni govorci in zdravstveni politiki, ki že pol leta grozijo in svarijo, opozarjajo in sprejemajo ukrepe. Ob tem pa se zapletajo v nedoslednosti, napačne odločitve opravičujejo s skrivanjem za pomankljivimi ali iz koneksta iztrganimi statistikami, apokaliptično napovedujejo konec sveta in popoln zlom zdravstvenega sistema.
Najhuje je, ker od svojih zmot ali namernega zavajanja — tega ne morem več povsem jasno ločiti —, ne morejo, nočejo, ne znajo ali ne smejo odstopiti.
Nič hudega ne bi bilo, če bi rekli: »Spomladi smo se ustrašili, želeli smo dobro, sledili smo ostalim družbam v okolici, a ušteli smo se. Zavozili smo, se opravičujemo.”
Po takšnem nastopu bi bilo najbolj častno odstopiti in upravljanje z epidemijo prepustiti komu drugemu. Nekomu, ki bo imel drugačna stališča, ki bo zagovarjal drugačen pristop in zanj tudi prevzel odgovornost. Na drugi strani pa smo vsi, ki vsemu temu ne verjamemo kar na slepo, temveč opazujemo, primerjamo, se sprašujemo….

Priganjanje ukrepov do absurda

V Sloveniji je vse več zdravnikov, ki mislijo drugače kot zdravniki, ki se gredo politike. Z vseh koncev Evrope in sveta prihajajo vedno bolj glasni klici po spremembi strategije. Preštevanje okuženih nima več nobenega smisla. Potrebno se je osredotočiti na bolne, težko bolne, hospitalizirane. Vedno bolj jasno postaja, da je korona virus samo še ena bolezen med mnogimi, ki jih bo potrebno zdraviti tako kot vse ostale bolezni. Izolacija korona pacientov je napaka, tudi to postaja vse bolj jasno.
Predolg blog bi napisal, če bi zdaj začel naštevati izjave, intervjuje in komentarje, ki sem jih zaznal samo v zadnjem tednu, ki govorijo točno o tem. WHO hvali švedski pristop, te dni je izšla obširna raziskava slovitega profesorja in znastvenika Johna Ioannidisa z univerze Stanford, ki je od začetka krize kritičen do pristopa večine držav. V njej ugotavlja, da realna svetovna umrljivost pri korona virusu že zdaj znaša samo 0,1–0,3%, pri ljudeh, mlajših od 70 let, pa samo še 0,02%.
Vsi ukrepi, ki jih sprejemajo države in vlade ter zdravstvene inštitucije, so torej nesorazmerne in kontraproduktivne. Vse več izkušenih zdravnikov — največ takšnih iz prakse — ugotavlja, da je politična motiviranost priganjanja ukrepov do absurda očitno mnogo večja od zdravstvenih potreb po takšnem ravnanju.

Samo ocena stanja

Ljudje so se navzeli strahu. Mnogi niso dovolj samozavestni, nasedajo propagandi, ki jo v Sloveniji vsak dan razširja Jelko Kacin. Zelo uspešno pomočnico ima v Bojani Beović, za katero imam občutek, da sploh ne ve več, kaj govori. Jo je izdala izčrpanost zaradi korona krize, dolgega neprestanega političnega sestankovanja? Je ujetnica politike javnega zdravja svoje nekdanje stranke SDS? Govori o švedskem modelu, ki da v Sloveniji ne bi učinkoval, pri tem pa ne pojasni, kdaj in kje so v zvezi s korona krizo v Sloveniji sploh uporabljali švedski pristop oziroma model!?
Švedskega pristopa h korona krizi namreč nikjer med Karavankami in Kolpo nisem opazil. Švedski model pravzaprav pomeni tole: zdravniki in strokovnjaki s področja medicine, infektologije in epidemiologije s pomočjo politikov nam povedo, za kaj gre. Kakšen je ta virus, kakšne so njegove nevarnosti za zdravje posameznika ter za zdravje družbe, kakšne so lahko ekonomske posledice, kje tiči nevarnost psihičnih in ostalih obolenj, slabšanja zdravja posameznih skupin, njihovo zaščito, kako je z razvojem otrok v teh časih?
Skratka, od politike in zdravstvene politike potrebujemo samo natančno in svežo oceno stanja, podkrepljeno z novimi odkritji in vsakodnevnim razvojem znanosti. Potrebujemo vse poglede in vsa nasprotujoča si mnenja, ki so strokovno utemeljena in jih lahko jemljemo za verodostojna. Naloga medijev — sploh javnih in teh, ki se imajo za medije —, ki bi radi služili javnosti in veljali za korektiv oziroma sedmo silo v družbi, je, da te informacije prenašajo k nam, naslovnikom, se o tem pogovarjajo, razpravljajo in tudi kritično spreminjajo zgrešene odločitve in stranpoti, ki se v takšnih razburkanih časih pojavljalo ves čas. Samorefleksija odločevalcev je vedno nujna, v takšnih časih še toliko bolj.

Še nobene napake v življenju

Ko gledam slovenske politike, je videti, kot da so vsi naredili vse prav. Janez Janša ni naredil še nobene napake v življenju. No, vsaj priznal je ni. Tudi Jelko Kacin bi lahko med vožnjo na Krk in nazaj razmišljal o svojih napakah in jih poskušal popravljati. Vsak dan sproti. Za Aleksandro Pivec, ki se ji vsakič, ko pogleda Janeza Janšo, zašibijo kolena od vznemirjenja, tudi dvomim, da se sprašuje o svojih napakah. Niti nimam občutka, da to počnejo gospodje Počivalšek, Krek in Hojs ali gospe Beovićeva in Logarjeva.

Čému vse lahko verjamete

V Sloveniji in še marsikje torej ne moremo uspešno prebroditi to bolj družbeno kot pa zdravstveno krizo, ki v veliki meri postaja tudi vse bolj ekonomska. Za oblastnike in za te, ki bi to radi bili, je takšna kriza idealna, saj nima predvidljivega konca oz. daje politikom — zdravstvenim in oblastniškim — bianco menico za izvajanje takšne ali drugačne represije nad prebivalstvom.
Lahko sicer verjamete, da nošenje maske pomaga pri zmanjševanju širjenja okužb, lahko pa tudi ne verjamete. Za eno in drugo boste eni in drugi našli dovolj argumentov. Lahko verjamete, da odrejanje karantene zato, ker pripotujete iz neke države, regije ali mesta, kjer je veliko okuženih, pomaga pri preprečevanju širjenja virusa. Lahko pa tudi verjamete, da je ta ukrep popolnoma nesmiseln, saj mnoge študije dokazujejo nasprotno: da namreč potovanje samo po sebi bistveno ne povečuje širjenja okužb. Francija je tridesetkrat večja od Slovenije, Nemčija prav tako. Potovanje znotraj posameznih držav tako rekoč ni omejeno, onemogočeno oz. oteženo s karanteno pa je potovanje med državami.
Lahko tudi verjamete neki novi avstralski laboratorijski raziskavi, da virus ostaja na površinah in celo v zraku ure in ure in vas lahko okuži, lahko pa verjamete profesorju Hendriku Streecku, ki je že marca in aprila praktično z dejanskim raziskovanjem povsem okužene nemške občine Heinzberg dokazal, da je bil virus sicer najden vsepovsod, a je bil prav tako povsod mrtev oziroma na predmetih ni bil kužen ali prenosljiv. S tem je dokazal zmoto vseh, ki so trdili in še zmeraj trdijo, da se lahko okužite preko stika s predmeti.
Lahko verjamete, da boste s tem, ko si boste redno umivali roke in se držali vsaj meter in pol stran od sogovornikov ali ljudi okrog sebe, pomagali, da se bo virus manj hitro širil, lahko pa temu tudi ne verjamete in boste prirejali zabave, odhajali v klube — če so sploh odprti —, se družili na družinskih srečanjih, plesali, peli, pili in se zabavali …

V kar bomo verjeli

Politika naj torej samo obvešča in opozarja, vsak zase pa naj sprejme ukrepe, ki so zanj primerni in v katere verjame. To je lahko edini uspešni in skupni izhod iz te krize. Prav zdravniki, politiki in mediji nosijo zaradi tega največjo odgovornost za to, da smo v popolnem družbenem krču in da skoraj nikomur, ki se pojavi na ekranu ali v kakšnem drugem mediju, ne verjamemo več — ali da v vsem vidimo teorijo zarote. To, v kar bomo verjeli in kar se nam bo zdelo smiselno, sorazmerno in upravičeno, bomo tudi sprejeli in upoštevali. Morda ne vsi.
Naj se za konec spet vrnem v Švico. Tukaj pravijo, da približno osem odstotkov ljudi pač goljufa in ne uporablja avtocestne vinjete. Zaradi tega Švicarjem ne pade na pamet, da bi nadzirali in lovili goljufe. Teh osem odstotkov pač vzamejo v zakup.
Tudi v Sloveniji bodo ljudje upoštevali ukrepe in se jih držali, če bodo verjeli, da s tem pomagajo družbi. Če so cilji res dobronamerni in demokratični, bodo tako zlahka doseženi. Tudi če se kakih osem odstotkov tega ne bo držalo in če jih ne bomo zato preganjali, jim grozili, žalili ter jih kako drugače stigmatizirali, nas ta virus ne bo pokopal.
Ja, Žiga Turk ima prav: ti, ki so se v Sloveniji marca grabežljivo polastili oblasti, so res grdo zavozili. Niso pa edini.