Pod prisilo poletne vročine smo še bolj intenzivno zakorakali v dopustniški in počitniški čas. A ta čas že dolgo ni več čas pravega predaha. V družbi po eni strani razmišljamo o pravici do odklopa — da nam torej ni treba biti vedno dosegljiv zaposlovalcem —, po drugi pa vendarle pristajamo na tihi družbeni diktat, da moramo biti ves čas prisotni. Če samo za trenutek izstopiš iz nenehnega toka komunikacij, se boš v očeh drugih morda zdel nedostopen, nezainteresiran, celo neolikan. Navajeni smo, da na vsako sporočilo odgovorimo takoj. Reagiramo impulzivno, saj sicer tvegamo, da bomo veljali za neprijazne.
23 minut
V resnici pa to pomeni, da si ne jemljemo časa, da bi premislili in odgovorili tehtno in ob pravem času. Naša zbranost je največja žrtev digitalne kulture. Med delom nas vsaka notifikacija vrže iz tira. Misel, v katero sem bila zatopljena, se v trenutku razprši. In potem traja precej časa, da se spet skoncentriram na prvotno nalogo. Po ugotovitvah ene od raziskav pozornosti v digitalnem okolju potrebujemo 23 minut, da se po prekinitvi vrnemo k temu, kar smo delali.
Te distrakcije pomenijo, da izgubljamo osredotočenost in produktivnost in s tem podlegamo negativnim čustvom. Motnje pozornosti povzročajo stres in slabo razpoloženje. Preklapljanje med nalogami nas duševno utruja. Drobne motnje se čez dan seštejejo v izgubljene ure. Še več! Razdrobljena pozornost nas dela nemirne in nezadovoljne. Se vam je že kdaj zazdelo, da je minil dan, ko ste ves čas nekaj počeli, a ničesar zares dokončali? Vsaka neodgovorjena pošta, neodgovorjeno sporočilo ustvarja nemir. Smo pod pritiskom, da nekdo ali nekaj čaka naš odziv.
Čudni občutki
Toda v resnici to ni povezano s službo in delom. Težava je povezana z našim življenjem. Ko gremo na dopust, počitnice, hočemo biti v toku dogajanja. Kot da smo dogovorjeni, da bomo igrali igro stalne dosegljivosti, četudi si želimo predaha.
Od tehnologije pričakujemo, da nam bo prihranila čas, v resnici pa nam čas krade. Še nedolgo nazaj smo šli s prijatelji v miru na pijačo, na klepet. Čas, ko v družbi ne pogledamo na telefon, pa je danes vedno krajši. Navajeni smo stalnega šuma. Tišina nas vznemirja. Kot da ne moremo biti sami in brez stimulacije. Imeti čas zase ali celo privoščiti si brezdelje in navaden dolgčas se je spremenilo v razkošje, ki si ga redko privoščimo. Biti offline nas bega in sproža čudne občutke. Pri tem pa tako radi govorimo o izgorelosti. A izgorelost ni posledica zunanjih pritiskov, ampak posledica notranje prisile. Ta od nas zahteva, da smo ves čas odzivni. Vedno boljši. Zato iščemo zunanje potrditve, da smo res.
Biti offline je težko
Čas dopusta je tudi obdobje, ko smo sami s seboj in z družino, s prijatelji. Toda misel, da smo del digitalnega občestva, pri tem ne izgine. Tudi v počitniškem času smo aktivni opazovalci digitalnega življenja in morda še bolj brskamo po omrežjih. Biti offline je težko. Še posebej, ker se tekma za uspešnost, lepoto in navdušenje ne konča v analognem svetu, ampak se še tem raje primerjamo tudi v digitalnem okolju. Počitnice so čas lepih posnetkov, čudovitih večerij, idiličnih lokacij. Z objavo na družbenih omrežjih to dobi posebno vrednost. Čutimo potrebo, da to naredimo, ker slutimo pričakovanje naših prijateljev — ali “prijateljev” —, da pokažemo, kje smo in kaj počnemo.
Vsi smo pristali na ta družbeni dogovor, da se ne izklopimo in ne izstopimo iz vse bolj divjega toka komunikacije. Stopiti na zavoro bi bilo preveč tvegano.