Prva je tista, da imajo Slovenci samo eno stvar raje od novih obrazov — in to so že znani obrazi, ki jih še niso (preveč) razočarali. In drugič, da na volitvah kljub svoji sicer značilni politični kulturi nevidnosti redno kaznujejo tiste, ki so jim oteževali vsakodnevno življenje in preživetje.

Slovensko volilno telo je zamerljivo. Zameri tisto, kar so jim konkretni politiki naredili proti koristim. Slovensko volilno telo je zlopamtilo.

Zakaj je zmagala? Zato:

Nataša Pirc Musar je kljub resnim napakam v svoji volilni kampanji — ki so se kazale v tem, da je pospešeno izgubljala prednost pred Logarjem — zmagala zaradi zakonitosti, ki usmerjajo ravnanje slovenskih volivcev.

Zmagala pa je tudi zaradi antijanšizma. Antijanšizem je namreč politični program. Čeprav nekateri pravijo, da ni. In čeprav je sama rekla, da upa, da je volilci niso volili zato, ker bi njihov glas proti Logarju pomenil glas proti Janši, je paradoksalno zmagala natančno zato. Velik del levega volilnega telesa volil proti Janši. In so zato volili njo. Kot bi volili kogarkoli drugega, ki bi lahko premagal Janšo in janšizem.

Bilo bi dobro in tudi družbeno koristno, če bi se Pirc Musarjeva tega zavedala. To namreč kaže na njeno nerazumevanje logike, po kateri deluje slovenska, evropska in globalna politika. Pa tudi zato, da se postavi na realna tla.

Prebiličev, Logarjev, Kordišev potencial

Nekateri so pravilno komentirali, da bi Logar — če bi volilna kampanja trajala še teden ali dva — Natašo Pirc Musar prehitel. Zato že vnaprej skrbi njena izjava, da bodo njeni svetovalci tisti, ki so ji pomagali v volilni kampanji. Teh bi se morala čim prej znebiti.

Zaupanje oz. navdušenje nad njo je med volilci v resnici manjše, kot se iz volilne zmage zdi. Izhajati iz čim bolj realističnih presoj je za njo in njeno delovanje kot predsednice republike nujno. Tudi zato, ker si jo je ob ustreznih korekcijah mogoče predstavljati kot predsednico republike tudi v drugem mandatu. Podobno kot so nekateri drugi predsedniški kandidati — predvsem Prebilič, Logar in Kordiš — v kampanji pokazali, da imajo potencial, ki bi jim ob ustreznem izkoristku lahko tlakoval pot v predsedniško palačo na enih od prihodnjih predsedniških volitev.

Dokončna zamenjava politične garniture

Toda v resnici se nam je v nedeljo zgodilo bistveno več od tega, da smo za predsednico republike dobili Pirc Musarjevo. V resnici se nam je zgodila dokončna zamenjava stare politične garniture z novo. Že leta in leta smo poslušali — zlasti od desnice —, da je treba iz slovenske politike dokončno pregnati stare politične obraze. 

S tem so nam hoteli povedati, da je zdaj čas, da vrhove slovenske politike zasedejo novi, mladi (mlajši) politični obrazi. Seveda z desnice. Kot recimo Tonin. Ali Cigler Kralj. In njima podobni. Ki pa jih je slovensko volilno telo gladko izpljunilo. Ni čisto jasno, ali se sploh zavedajo, kako zelo izpljunilo. In kako daleč.

Res novi politični obrazi

Slovensko volilno telo se je dejansko odločilo za nove politične obraze. Odločilo se je za ljudi, ko so bili v slovenski politiki bodisi povsem neznani ali pa so v njej delovali v ozadju. Da imamo na vodilnih položajih Goloba, Klakočar Zupančičevo in Pirc Musarjevo, je namreč nekaj, česar si pred dobrim letom dni ni bilo mogoče predstavljati niti v sanjah. Če bi kdo pred letom trdil, da bodo prav ti trije zasedli najvišje politične položaje v Sloveniji, bi požel vsaj smeh. Če ne zasmehovanja.

Pred letom dni smo namreč ječali pod janšističnim škornjem. Ki je vedno bolj očitno teptal osnovne človekove pravice. In minimalne demokratične standarde. Pred letom dni smo se spraševali, kje bi vendarle lahko našli nekoga, ki bi janšizem vsaj omilil. Tako gladke in bleščeče zmage Goloba, Klakočar Zupančičeve in Pirc Musarjeve na vseh frontah si ni mogel predstavljati nihče.

Janšev grobar

Toda Janša je tudi tokrat — kot to počne redno — z marginalnih družbenih pozicij sam sebi nastavil grobarje. Kot sem zapisala takoj ob vstopu Goloba v politiko, je bilo to, da ga je Janša odstavil s položaja v Gen-I, Janševa strateška napaka, saj je na slovensko politično sceno postavil svojega lastnega grobarja.

Zalet, ki ga je Golob dal levemu, večinskemu delu slovenskega volilnega telesa, namreč še vedno traja. Ta zalet je na položaj prinesel Klakočar Zupančičevo. Kot morda ne idealno predsednico Državnega zbora. In Fajonovo. Kot zagotovo ne idealno zunanjo ministrico. In Pirc Musarjevo. Kot tudi ne idealno predsednico republike.

Golobov zalet še traja

Ampak nič hudega. Tudi drugi ne bi bili idealni. Čeprav to trdijo. 

Kar je pri tem ključno — in za janšizem moteče —, je nekaj drugega.

Moteče za janšizem je dejstvo, da ta zalet še traja. In da bo trajal še kar nekaj časa. Brez težav tudi še na referendumih. In še posebej bo trajal dolgo, če bo vlada delovala socialno — beri: izboljševala preživetvene možnosti državljanov. Posebej tistih, ki ne morejo dostojno preživeti od svojih minimalnih plač, prenizkih pokojnin in od socialnih transferjev, ki so pod minimalnimi stroški preživetja. In dokler bo vlada ohranjala povezavo z volilno bazo.

Tu bi vlada že zdaj morala narediti več. Predvsem na terenu. Ljudje se hočejo pogovarjati. Izražati svoja mnenja. Hočejo biti upoštevani. In slišani. Zato bi morala vlada nujno oblikovati skupino za delo na terenu. Za delo med državljani.

In nenazadnje: vlada bo morala razumeti, da je njena temeljna naloga skrb za izboljševanje preživetja državljanov. Bodisi s sončnimi elekrarnami na strehah njihovih hiš. Ali pa s pametno politiko v vojni v Ukrajini. Tudi to slednje žal šepa. Tudi tu bi vlada morala delati več. In pametneje.