Maribor, 16. januarja 2024 — Drugi dan zdravniške stavke. Resno razmišljam, ali naj se odpravim v bolnišnico ali ne. Naročena sem na rentgen in ne vem, kaj naj naredim. Informacije pravijo, naj se pacienti ne odpravljamo v zdravstvene ustanove, če ni res nujno. No, če je moj rentgen čakal do zdaj, lahko še malo počaka. Preverjam, ali sem dobila klic ali kakšno drugo sporočilo. Kličem po telefonu. Nič.

Nazadnje se odločim, da vseeno grem. Vse, ki me tako ali drugače potrebujejo, obvestim, da bom nazaj čez kakšni dve uri. Ali več. Ker človek že na običajen delovni dan čaka v čakalnici najmanj pol ure. Ponavadi še dlje. Na dan stavke pa mora biti seveda še huje. 

In grem. Znanec mi pošlje SMS z vprašanjem: »V bolnico? Kaj so nehali stavkat?« — Ne, niso. A grem pogledat. Bomo videli.

Nikjer nikogar

V bolnico se pripeljem z avtom. Brez stanja v koloni. To je novo. In brez težav najdem parkirni prostor. Kar se sicer dogaja samo ob sobotah in nedeljah. V bolnici vse prazno. Nikjer nikogar. Tudi pri okencu za naročanje nikogar. Že se hočem obrniti, ko mi prijazna uradnica pove, da oni ne stavkajo. Ker niso zdravniki. In ja, seveda lahko opravim rentgen. Brez problema. Ampak v drugi stavbi.

In grem v drugo stavbo. Tam enaka slika. Nobene gneče. Nobenih čakajočih pacientov. Nobene nervoze. Vse mirno. Spet pride zaposlena in mi pove, da ja, seveda, rentgen brez nadaljnjega.

Zakrbljujoče pohvale

Na vrsti sem takoj. Tudi radiologinja je dobre volje. Ko je končano, vse tri še malo poklepetamo. Ena od gospa mi pove, da ve, kdo sem. Kar mi sicer pove mnogo ljudi. In mi pove tudi, da se mi zahvaljuje za vse, kar sem v kolumnah napisala. Nekdo mora povedati, kako in kaj. Ostali se bojijo, pravi. Ji povem, da je na univerzi enako. Da ljudje molčijo in sodelujejo pri nedopustnih praksah. Da si zagotovijo kariero. Položaj. Napredovanje. Tudi v bolnici, reče gospa. In da je dobro, da to nekdo naglas pove. Namreč jaz.

Kar seveda rada slišim. Zaskrbljujoče pa je, da takih pohval zadnje čase slišim vedno več. Nevarno veliko. Kar je za razumevanje stanja v slovenski družbi slaba novica. Povedna, ampak slaba.

Poslovimo se prijazno. Dobre volje. Brez nervoze. Ki je sicer običajni spremljevalni pojav opravkov v bolnišnicah. Pa tudi v širšem zdravstvenem sistemu.

Pa še v zdravstveni dom

In ker sem v bolnišnici vse opravila ekspresno, se odločim, da grem opravit še drugo stvar pri splošnem zdravniku. V zdravstveni dom. Spadam namreč med tiste srečne Slovenke in Slovence, ki še imajo svojega izbranega osebnega zdravnika. Celo v manjšo skupino še bolj srečnih, ki so s svojim osebnim zdravnikom zadovoljni. Ki nimajo pripomb v zvezi z njegovim delom. Zavedam se, da sem v tem smislu res privilegirana. 

Pridem torej v zdravstveni dom. Brez upanja, da bom koga tam našla. A spet presenečenje. Vsi delajo. Čakajočih ni. Kar sem morala urediti, uredim v hipu. In že sem na poti domov.

Ni boljšega kot stavka

Včeraj, na drugi dan zdravniške stavke, sem dva opravka, povezana z zdravjem, opravila v manj kot eni uri. V dveh različnih ustanovah. Popolnoma neverjetna izkušnja. Česa takega v normalnih pogojih — brez stavke — ne moreš doživeti.

Kar vodi v neizogiben sklep: če želite v zdravstvenem sistemu opraviti kakšen nenujni opravek, ni boljšega kot stavka zdravnikov. Še posebej, če opravek ni povezan z delom zdravnika. Čeprav sem tudi opravek, ki je bil povezan z delom zdravnika, opravila tako rekoč v hipu.

Zdravstveni sistem med stavko zdravnikov očitno deluje bolje. Deluje tako, kot bi moral delovati tudi sicer. Brez čakajočih bolnikov. Brez čakalnih vrst. Brez nervoze. Brez slabe volje. Naravnost idealno. Tako rekoč poetično.

Seveda mi je jasno, da ta izkušnja velja samo za storitve, ki ne zahtevajo dela zdravnika. Tisti, ki so bili naročeni, a zaradi stavke niso mogli k zdravniku, imajo seveda povsem drugačno izkušnjo. Ker so na pregled čakali več mesecev ali celo leto in več.

Ločitev dejavnosti

A neglede na to bi se iz moje izkušnje lahko marsičesa naučili. Morali bi se naučiti. Česa, sicer ne morem natančno reči. Nisem strokovnjakinja za organizacijo zdravstvenih sistemov. Toda ločitev dejavnosti, ki jih za bolnike izvajajo drugi zaposleni v zdravstvenem sistemu, od tistih, ki jih lahko izvajajo samo zdravniki, je očitno učinkovita. Tako po načinu dela kot tudi glede organizacije dela. In še marsičesa.

Sklep za mojo osebno rabo je skratka jasen: sama bom nenujne medicinske storitve tudi v bodoče — če bo le mogoče — opravljala ob tistih dnevih, ko bodo zdravniki stavkali. Bolniki in drugo zdravstveno osebje v zdravstvenem sistemu očitno lahko zelo uspešno sodelujemo tudi, če zdravnikov ni zraven.

Lekcija stavke

To je ena od pomembnih lekcij te zdravniške stavke. Ne samo za bolnike. Ampak tudi za zdravnike.

Za starejše zdravnike Fides zahteva dvig plač v višini med 1.600 in 1.800 evrov bruto. To je večkratnik plač številnih, ki prav tako delajo v zdravstvenem sistemu, a niso zdravniki. In od katerih so prav tako odvisne storitve za paciente. Dvomim, da se vsi prijazni in delujoči ljudje, s katerimi sem imela včeraj opraviti tako v bolnišnici kot v zdravstvenem domu, lahko pohvalijo s takšno mesečno plačo. Zdravniki so seveda izvzeti.

Ne pričakujem, da bodo zdravniki znali razumeti zapisano. Prej pričakujem, da se bo kakšen od njih spet blamiral z zdravorazumsko »strokovnostjo« o tem, kaj zdravniki dejansko delajo. Kot pred dnevi, ko nam je eden od njih po televiziji razlagal, da »odhod zdravnikov iz Slovenije v tujino ni beg možganov«. Seveda. Tako kot dvig plač starejšim zdravnikom za 1.600 do 1.800 evrov bruto ni pohlep.

Naj spomnim: županja Gradca v Avstriji del plače — ki ni višja od zdravniških — mesečno donira v dobrodelne namene. Bodo starejši zdravniki z zahtevano povišico naredili enako?