Razen na RTV Slovenija je novi vladi zdaj resno spodrsnilo na področju javnega zdravstva. V nepolnih sedmih mesecih vladanja se je ukvarjala predvsem s plačami zdravnikov. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan si je predstavljal, da bo strl ta oreh. Verjetno zato, ker je zdravnik. Eden od njih. Ker je “naš”. Oziroma “njihov”. 

Da je Bešič “njihov”, so očitno mislili tudi zdravniki. Oziroma njihov najpomembnejši sindikat Fides. Glede na možni izplen sindikalnih pogajanj z vlado si je samo tako mogoče razložiti izjave pogajalca Gregorja Zemljiča o razočaranju “zdravništva” nad rezultati. Očitno je “zdravništvo” pričakovalo, da bo doseglo to, kar hoče.

Izsiljevanje “zdravništva”

In čeprav je Bešič Loredan poskrbel za “svoje” tako, kot tega po njegovih besedah še ni storila nobena vlada doslej, “zdravništvu” to ni dovolj. Hočejo več. Sicer grozijo s stavko. Ministrica za javno upravo je to označila za izsiljevanje.

Toda Fides se je z leti izmojstril v izsiljevanju. In v tem, da izsiljevanje zapakira v skrb za zdravje bolnikov. Za delovanje in ohranitev javnega zdravstva. Kar pa je praksa že večkrat demantirala. Če je “zdravništvo” dobilo zadovoljivo povišico, se je namreč vedno pomirilo. In dokazalo, da mu za druge stvari v resnici ni mar.

“Zdravništvo” po telefonu

Če k temu prištejemo še Bešičev izpad v telefonskem pogovoru z Zemljičem — ki ga je ta skrivaj snemal in potem objavil —, so dimenzije vladnega fiaska v javnem zdravstvu očitne. To ni bila “moška debata”, kot je minister za zdravje označil pogovor, temveč merjenje dveh egov.

Predvsem pa je problem vedno večje število Slovenk in Slovencev, ki ostajajo brez osebnega zdravnika, zobozdravnika, ginekologa, pediatra.

Očitno je torej, da je vlada izgubila skoraj osem mesecev za to, da ni rešila nobenega ključnega problema javnega zdravstva.

Zadovoljno “zdravništvo”

To kaže, da sta se vlada in minister za zdravje problema lotila narobe. Merjenje egov ne deluje. Logika “naših” tudi ne. Razen tega se je vlada lotila reševanja problemov javnega zdravstva na napačnem koncu.

Plače zdravnikov so res najbolj razvpit problem v javnem zdravstvu. Seveda pa niso edini. In plače tudi niso tisto, pri čemer bi bilo treba začeti. Še posebej ne zato, ker gre dokazano za problem, ki ga nobenemu od dosedanjih ministrov za zdravje ni uspelo rešiti. Vsaj ne tako, da bi bilo z rešitvijo zadovoljno “zdravništvo”.

Zato ni jasno, zakaj se minister ni lotil reševanja javnega zdravstva drugje. Recimo pri reorganizaciji dela. Očitno je treba zdravnike v javnem sektorju razbremeniti tistih del, ki jih lahko opravijo tajnice. In s katerim izgubljajo svoj čas. Za razbremenitev zdravnikov bi država lahko naredila veliko z zaposlovanjem več sposobnih administratorjev. In administratork.

Sama ta problem poznam z univerze. Tudi tu smo predavatelji in raziskovalci prezaposleni z administriranjem do te mere, da nam za drugo zmanjkuje časa. Razbremenitev bi nam prišla še kako prav. Tudi zdravnikom. Pa tudi večini drugih. A je ni na vidiku.

Niso vsi zdravniki “zdravništvo”

Prav tako ni na vidiku reševanja problemov ljudi, ki so ostali brez izbranega zdravnika. In tistih, ki so bili izbrisani s seznama bolnikov. Tudi rezervne mreže splošnih zdravnikov ni na vidiku. V njej bi lahko delovali že upokojeni zdravniki. In specializanti.

Tudi ni na vidiku vzpostavitve rezervne mreže zobozdravnikov, ginekologov, pediatrov. Pa ne z rekrutiranjem novih zdravnikov. Ki jih ni. Ampak iz zdravnikov, ki so. Niso vsi zdravniki takšni, da bi kazali nesocialnost, kot jo kaže “zdravništvo”. Vsaj sama nimam takih izkušenj. Sama imam izkušnje s socialno odgovornimi zdravniki.

“Zdravništvo” kot socialni problem

In že smo pri naslednjih dveh ključnih problemih. Prvi zadeva selekcijo za študij medicine in sámo organizacijo študija. Kot sem zapisala že večkrat, gre pri zdravniškem poklicu za poklic, ki zahteva razvite socialne veščine in empatijo. Ki bi jih morali upoštevati tudi kot kriterij selekcije za vpis na medicinski fakulteti. Tudi v okviru študija samega bi moralo biti vključeno izobraževanje o socialnih dimenzijah in odgovornostih zdravniškega poklica.

Druga stvar pa je dejstvo, da so zahteve “zdravništva” vedno poskušali reševati laično. Pa je kdo v tej državi že kdaj pomislil, da obstajajo tudi družboslovne in humanistične vede? In da je “zdravništvo” očiten socialni problem, ki mu morda niso kos tudi zato, ker sploh ni bil ustrezno proučen?

Očitno je, da je ”zdravništvo” socialna skupina, ki jo vodi neoliberalna ideologija, zaslužkarstvo, potrošniški način življenja in podobno. Očitno je tudi, da ta socialna skupina izkazuje pomanjkanje socialne odgovornosti in socialnih veščin.

“Zdravništvo” in plenilstvo

Jasen dokaz tega dejstva je, da “zdravništvo” niti ne pomisli, da je bilo šolano z denarjem državljanov in državljank, katerim zaradi domnevno prenizkih plač zdaj noče nuditi potrebne zdravstvene oskrbe. Kot tudi ne pomisli, da kot že privilegirana skupina izsiljujejo zvišanje plač na račun drugih socialnih skupin, ki jim gre bistveno slabše.

Očitno jim plenilska logika ni tuja. Sicer pa je plenilstvo del zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Slovani so delali in plenili. Recimo Bizanc. Niso pa imeli sužnjev.
Čas bi že bil, da bi se vlada — namesto da zapravlja čas in denar — odločila znanstveno proučiti “zdravništvo” in si s tem pridobila znanje, ki bi ji omogočilo učinkovito reševanje problemov javnega zdravstva. Sama se prostovoljno javljam, da “zdravništvo” proučim iz zornega kota socialne in kulturne antropologije. V izogib temu, da bi se tega proučevanja lotilo na način, ki ga je Aleksandar Bošković že pred leti označil kot slovensko “would be anthropology”.