Začelo se je pri dvanajstih, v šestem razredu osnovne šole. Prvih pet sem jih naredil z levo roko, ker sem povprečno inteligenten homo sapiens, v šestem je pa bilo že malo težje, ker se je že bilo treba včasih kdaj kaj učit. Za to sem bil pa vedno len. Začele so padat slabe ocene. Dvojke in cveki. Kadar je šla mama na govorilne, sem vedno zgledal kot Mbappé po finalu svetovnega prvenstva. Velikokrat sem se skril pod posteljo, ampak me je vedno našla in namlatila s prakerjem. In kar je bilo najbolj žalostno, prakerje smo sami izdelovali, tako da jih nikoli ni zmanjkalo.

Stres v vojski

V srednji šoli je bilo podobno, potem pa sem že moral na služenje vojaškega roka. To je pa res stres, verjemite. Slabe stvari človek pozabi in se spominja samo pozitivnih. Ampak kolikokrat smo punce in žene zamorili v gostilni s svojimi JLA zgodbicami. Ko si nazaj, je lahko bit pameten in se zajebavat. Ampak ko si tam, pa ni prav nič prijetno. Častniki so bili mojstri v pranju možganov in v strašenju s tem, kako “neprijatelj stalno vreba”. Normalno, da smo jim verjeli. In stojiš sredi noči na straži z metkom v puški, sredi jebene hoste, kjer stražiš ne vem koga. Hrast? Ponoči pa se vse sliši. Če slišiš ježa, je tako, kot da se človek približuje. Od strahu sem bil trd kot lešnik.

Sumljivi posli

Po vojski sem se začel ukvarjati s sumljivimi posli. To je ugotovila moja takratna punca. Prišla je v stanovanje in celega razbila. Ker pač ni verjela, da se ukvarjam s prodajo zeliščnih čajev. Nje sem se bolj bal kot kakšnih profesionalnih nepridipravov, v katerih posle sem se vpletel.

Potem pa poroka, pa otroci, pa prenova stanovanja, pa finančni problemi, pa drenje dojenčkov itd. Niti na dopustu se nisem imel nikoli fajn, ker sem se vedno bal, da mi bo kdo denar spizdil. Sem pač starokopiten in sem vedno nosil s sabo večjo količino gotovine. Kreditne kartice niso zame. Če nesem denar na plažo, ni v redu. Žena je rekla, naj dam tošl v supergo. V sprednji del. Ja, valjda. Ker so tatovi tako glupi, da bojo samo peto preverili, a ne? Če ga pustiš v apartmaju, pa tudi nikoli ne veš. Lahko kdo vlomi, lahko ga spizdi gazdarica.

Brez signala na Pokljuki

Še najbolj mir je bil, ko sem delal na RTV. Saj veste: če te tam vzamejo, prideš do penzije — razen če si debil. No, jaz sem pač debil. Zdaj pa to neko podjetništvo. Bo promet ali ne bo? Pa pritožbe gostov in podobno. Za nagrado sem si nakopal še pisanje kolumen. Saj nič ne rečem. Je fajn, ampak ta večni problem deadlineov … Nekajkrat sem že zajebal, priznam.

Enkrat bi rad imel mir. Živel bi nekje na Pokljuki, kjer sploh ni signala za mobitel in internet — čeprav se bojim, da ga že imajo. Očitno bo mir, ko bom umrl. Jebiga.