Roman Kolibri italijanskega romanopisca, esejista in novinarja Sandra Veronesija je literarna mojstrovina, ki razlomi premočrtno časovnico pripovedi. Sprva se zdi, da gre za napet triler, morda za ljubezensko zgodbo s slovensko stevardeso Marino, usodno povezano z letalsko nesrečo.

Toda Veronesijev roman stremi dlje. Presunljivost življenjskih usod prikazuje v vseh registrih in odtenkih — od prozaičnih podrobnosti meščanske pohištvene opreme 70. let. pa do veličastne vizije novega človeka prihodnosti.

Kolibri je bil v Italiji instantna uspešnica. Corriere della Sera ga je razglasil za knjigo leta, prejel pa je tudi najuglednejšo italijansko literarno nagrado strega. Doslej je bil roman preveden že v trideset jezikov, po njem pa je bil že posnet tudi film.

Sandro Veronesi se je rodil leta 1959 v Firencah, kjer je diplomiral iz arhitekture. Je avtor številnih romanov ter pesniške zbirke in zbirke kratkih zgodb. Za Kolibrija je strego prejel že drugič.

Sandro Veronesi: Kolibri

Kako poveš zgodbo o izbruhu velike ljubezni, če veš, da se je slabo končala? In kako opišeš zgodbo tistega od obeh, ki je prevaran — kajti že na začetku pride do prevare —, ne da bi ta izpadel butast?

Pa vendar je treba povedati, kako sta se Marco in Marina spoznala in zaljubila in postala par in se poročila — le da je bolje, da te zgodba preveč ne razneži, saj bo na neki točki postala nekaj drugega.

Takole je šlo. Oziroma tako se je vsem — razen eni osebi, eni ženski — zdelo, da se je zgodilo.

Vse se je začelo, ko je nekdanja stevardesa propadlega jugoslovanskega letalskega prevoznika Koper Aviopromet spomladi leta 1988 nastopila v jutranji televizijski oddaji na Rai Uno z imenom Unomattina, v kateri je mlada ženska po imenu Marina Molitor (slovenske narodnosti, naturalizirana Italijanka, ki je medtem prestopila k Lufthansi in so jo premestili na delovno mesto na letališču Leonardo da Vinci v Rimu) povedala ganljivo zgodbo.

Ona — in ne njena sodelavka Tina Dolenc — bi morala biti v službi na krovu letala DC 930, ki je devet let pred tem strmoglavilo v morje v larnaški tragediji. Vendar jo je slednja v zadnjem trenutku nadomestila, da je lahko darovala kostni mozeg svoji starejši sestri Mateji, ki je imela levkemijo, v bolnišnici Forlanini v Rimu.

To velikodušno dejanje (darovanje kostnega mozga ni mačji kašelj, še manj v tistih časih) naj bi rešilo življenje njene sestre, namesto tega pa je rešilo njeno in terjalo ne eno, pač pa dve življenji: življenje njene sodelavke, ki je umrla namesto nje v letalski nesreči, in življenje njene sestre, ki je čez nekaj mesecev vseeno umrla zaradi zavrnitvene krize, tako da je bila presaditev zaman. Med pripovedovanjem svoje zgodbe je mlada ženska jokala. Le da ...

Naključje je hotelo, da je Marco Carrera, zagrizen negledalec televizije, tistega jutra imel 38,5° vročine. Namesto da bi šel tako kot vsak dan na očesno kliniko na Piazzale degli Eroi, kjer je delal — odkar so ga leto prej, takoj ko je končal specializacijo, izbrali na razpisu —, se je vrgel na kavč v svojem dvosobnem stanovanju na Trgu Gian Lorenza Berninija v četrti San Saba, omotičen od antibiotikov, in zadremal pred televizorjem.

Spet je naključje hotelo, da je bil televizor, ki je bil vedno ugasnjen, zlasti zjutraj, nastavljen na Rai Uno. In še eno naključje je hotelo, da se je iz otrplosti, v katero je bil potopljen, prebudil prav takrat, ko je Marina Molitor pripovedovala svojo zgodbo.

No, človek ne more postati nepogrešljiv del življenja nekoga drugega bolj iznenada kot tako. Ti dve pogubni naključji (da sta oba izgubila starejšo sestro in ušla letalski nesreči) sta povzročili, da se je Marco Carrera v hipu zaljubil v to mlado objokano žensko (kajpak je svoje naredila tudi njena ganljiva lepota).

Naslednji dan jo je, poln paracetamola, zlahka našel na letališču, pri Lufthansinem pultu za prodajo vozovnic, kjer je rekla, da dela (o svojem delu ni lagala), in pred njegovimi osuplimi očmi se je pojavila terna, s katero mu je postregla usoda. Sledil je takojšen pretres njunih pretresenih življenj in presežek drugih čudežnih podobnosti, ki sta jih odkrila v enem samem popoldnevu, ter seveda neustavljiva telesna privlačnost: od takrat naprej ju je pogoltnil čas in v času enega leta sta skupaj zaživela, spočela hčerko, jo spravila na svet in se poročila. Le da ...

Majhno stanovanje na Berninijevem trgu, njuno ljubezensko gnezdo, potem tisto na Trgu Nicolosa da Recca s teraso s pogledom na Rim, pajdaštvo, skupnost, vedno globlja intimnost, zimske nedelje, ki sta jih preživela v postelji in se igrala z dojenčico, in ko je dojenčica zaspala, sta se ljubila, pa spomladanske nedelje na sprehodu pri Castellih, ob jezeru Bracciano, v Fregeneju, v Bomarzu ali tudi samo pikniki ob Vili Pamphili, Vili Ada, Vili Borghese, pa tudi kratka potovanja po Evropi, ko sta izkoriščala super znižane letalske vozovnice, ki jih je lahko dobila Marina, Praga, Dunaj, Berlin, njuno preprosto malo življenje, dve plači, ki sta omogočali mala razkošja, varuško ali vratarjevo ženo, ki je čistila in pripravljala hrano, božiči v Firencah med ruševinami njegove družine, za katero se je Marco slepil, da jo bo malce razvedril s svojo srečo, tedni v Kopru pri njeni materi, policistovi vdovi, ki je Marca obravnavala kot odrešenika, junaka, dar z neba, kar bi moralo v njem vzbuditi kakšen dvom, pa ga ni, deklica, ki je rasla in postajala podobna obema, Marini po barvah in obliki oči, Marcu pa po kodrih in obliki nosu, in potem začela govoriti, nato hoditi, nakar ji je, presenetljivo, na hrbtu zrasla nit – in s tem so prišle prve težave, s katerimi pa sta se soočila mirno, pogumno, z zaupanjem v prihodnost in pripravljena na žrtvovanje, da bi se njuna zveza okrepila, ker skupaj lahko rešiš vse, in za krepitev družine ni boljšega, kot skupaj reševati težave.

Le da ...

Le da je bilo že od začetka vse narobe, vse je bilo pretvarjanje. To se pogosto zgodi, ko se ljudje sparijo in si potem ustvarijo družine. Le da je bilo v tem primeru pretvarjanja zares preveč in bilo je preveč patološko, da bi se lahko izognila katastrofi. Nobeden od njiju ni bil nedolžen, to je treba priznati.