V poplavi komentarjev in odzivov na zadnja prizadevanja za ustavitev vojne v Ukrajini je tudi nekaj takih, ki jih pri najboljši volji ne morem razumeti. Eden od njih je ideja o pravičnem miru. Drugi pa je zgražanje ob dejstvu, da bo mir v Ukrajini očitno sklenjen po logiki “zemlja za mir”.

O ideji pravičnega miru sem že pisala. V osnovi gre za to, da bi pravični mir Ukrajini — in Zahodu, ki za njo stoji — zagotovil realizacijo vseh ukrajinskih in zahodnih ciljev in interesov. Kar pomeni: ohranitev celotnega ozemlja Ukrajine, kakršno je bilo pred ruskim napadom oz. pred rusko priključitvijo Krima plus popolni poraz Rusije plus članstvo v Natu.

Neglede na to, ali so ti načrti komu všeč ali ne, je seveda popolnoma jasno, da so neuresničljivi. Vojne namreč nikoli v zgodovini niso potekale in še danes ne potekajo v skladu s pravičnostjo oz. z najboljšimi željami. In se tudi niso nikoli tako končale. Vojne so potekale, potekajo in bodo verjetno še dolgo potekale v skladu z geostrateškimi in geopolitičnimi interesi. In po logiki moči. Gole, grobe, neolepšane moči.

Pravično ne, realno pa

Z upoštevanjem tega je že od začetka te vojne jasno, da Ukrajina v njej ne more zmagati po logiki “pravičnega miru”. V tej vojni bo Ukrajina zmagala ali bo poražena tako, kot se to dogaja vsem napadenim državam, ki so šibkejše od napadalca. Če jim uspe v mirovnih pogajanjih kaj iztržiti, to vedno plačajo. Praviloma z ozemljem.

Res je, da to ni pravično. Ker pač ni. Je pa realno. To je realpolitika. O miru in mirovnih pogojih se vedno pogajajo najmočnejši. Svetovne velesile. Mir je sklenjen tako, kot se dogovorijo svetovne velesile. Kot ustreza njim. Svetovne velesile se ne ozirajo na želje manjših držav. Ki imajo morda celo prav. Katerih zahteve in interesi so morda celo legitimni. Upravičeni. Pravični. In vse ostalo.

Toda manjše države so v pogajanjih in predvsem pri usklajevanju interesov svetovnih velesil žrtvovane. Praviloma po logiki “zemlje za mir”. Kar seveda ni pravično. Nikoli. Spomnimo se samo slovenske oz. jugoslovanske izgube Trsta in cone A po koncu 2. svetovne vojne.

Ob tem lahko moraliziramo, da to ni pravično. Lahko izražamo svoj gnev. Velikokrat upravičeno. Itd. Ampak logike končanja vojn to žal ne spremeni. Vojne se praviloma ne končajo na bojiščih. Ampak za pogajalsko mizo. Kjer največ dobijo najmočnejši. Manj, malo ali nič pa tisti z manj ali malo moči. To je pravilo.

Moč in čas delata za Ruse

Zaradi vsega tega je bilo že od začetka vojne v Ukrajini jasno več stvari. Prva je, da Ukrajina ne more zmagati v vojni z Rusijo. Sama sploh ne. Niti s pomočjo Evrope. Moč in čas sta dolgoročno na ruski strani. Neglede na izgube in negativne posledice, ki jih ima ta vojna tudi za Rusijo.

To navsezadnje kaže tudi zemljevid Ukrajine. Ukrajinskega ozemlja, ki ga Rusija ni okupirala, je danes manj kot ob začetku vojne. Kljub vsem stotinam milijard zahodne pomoči Ukrajini. Tudi milijarda vojaške pomoči Ukrajini mesečno, kar od Zahoda zahteva Zelenski, tega ne more spremeniti. Ukrajina in Evropa sta nista dovolj močni, da bi vojno v Ukrajini proti Rusiji lahko dobili.

Da Evropska unija ne šteje (nič), so končno dojeli tudi evropski voditelji. To je že večkrat javno demonstriral tudi Trump, ki o vlogi EU pri končanju vojne v Ukrajini govori samo takrat, ko EU ravna tako, kot ji ukaže on sam. Sicer pa je Trump praviloma sploh ne omenja. Jo ignorira.

Druga stvar je, da bo mir dosežen z diplomacijo. Za pogajalsko mizo. Ne pa tako, da bo Ukrajina v vojni premagala Rusijo. In tretjič: mir, ki bo vzpostavljen po diplomatski poti, ne bo “pravični mir”, ampak mir, ki bo ustrezal velesilam. Predvsem Rusiji in ZDA. Razvoj dogodkov pri razpletu vojne v Ukrajini lahko že danes spremljamo v dnevnih novicah.

Smešno in nestrokovno

V okviru povedanega je jasno tudi, zakaj je zgražanje nad prepričanjem, da se bo vojna v Ukrajini končala po logiki “zemlja za mir”, smešno in povsem nestrokovno.

Vsakomur, ki na to vojno gleda vsaj za silo realistično, je že od začetka jasno, da se bo končala po logiki “zemlja za mir”. Na tej predpostavki so temeljile tudi zahteve, da je treba čim prej sesti za pogajalsko mizo in vojno končati, saj bo nadaljevanje vojne za Ukrajino pomenilo, da bo izgubljala vse več ozemlja. Pa ne samo zato, ker bo Rusija osvajala nova ozemlja. Ampak predvsem zato, ker bo z nadaljevanjem vojne vedno bolj jasno, da Ukrajina ne more premagati Rusije. Kar krepi moč Rusije. Ne Ukrajine.

Evropa in Ukrajina sta stavili na napačnega konja. Zato zdaj izgubljata. In Ukrajina bo to izgubo na mirovnih pogajanjih za končanje vojne plačala po logiki “zemlja za mir”. Z izgubo svojega ozemlja. Krima. In verjetni še marsikaterega drugega.

Konec mednarodnega prava?

Celo nekateri strokovnjaki razlagajo, da je ta logika nesprejemljiva. Neskladna z mednarodnim pravom. Da to pomeni konec veljavnega mednarodnega prava. Itd.

Sama sicer ne morem presojati, kaj je in kaj ni skladno z mednarodnim pravom. Za to nisem strokovnjak. Toda dejstva kažejo, da se vojne končajo tako, da pogoje za mir diktirajo svetovne velesile. In da države, ki to niso — to so praviloma države, v katerih potekajo vojne —, potegnejo kratko. In izgubijo del svojega ozemlja. Njihovi interesi se upoštevajo samo pogojno. Kar pomeni, da samo toliko, kot ustreza velesilam. Neglede na pravičnost. Neglede na moralnost. Dodelitev večine cone A Italiji kot poraženki v 2. svetovni vojne je lep primer te logike. Primer, ki bi moral biti jasen vsaj Slovencem in slovenski politiki.

A neglede na vse vojne, ki so se že tako končale, prav nič ne kaže, da to pomeni konec veljavnega mednarodnega prava. Odpira pa seveda vrsto vprašanj. Recimo vprašanja legitimnosti. Ali dvoličnosti. In podobnega.