Roman Žerjavi letijo na jug švedske pisateljice mlajše generacije Lise Ridzén opisuje ostarelega Boja, čigar tiho življenje zmotijo samo obiski oskrbovalcev, ki mu prihajajo pomagat. Jezen je na telo, ki ga ne posluša več, na nekoč močne roke, ki so zdaj tako šibke, na prste, s katerimi ne more odpreti niti dragocenega kozarca, v katerem hrani ruto žene Fredrike. Ruta še vedno diši po njej, čeprav se je že pred meseci preselila v dom za dementne in nikogar več ne prepozna. Najbolj pa je Bo jezen na sina, ki mu hoče vzeti edino veselje, ki ga še ima, ljubljenega psa Sixtena. Grožnja, da ga bo izgubil, v njem prebudi vihar čustev, ki ga prisili, da se ozre nazaj na svoje življenje, na obdobje odraščanja, na prva leta z ženo, na svojo vlogo očeta in na način, kako je izražal ljubezen.

Roman Žerjavi letijo na jug je navdušil bralce in bil leta 2024 izbran za švedsko knjigo leta, je preveden v 37 jezikov, po knjižni predlogi bo kmalu začel nastajati tudi film.  

Lisa Ridzén (1988) je doktorska študentka sociologije, študirala je tudi kreativno pisanje. Raziskuje norme moškosti v podeželskih skupnostih skrajnega severa Švedske. Idejo za prvenec Žerjavi letijo na jug je dobila med brkljanjem po očetovi hiši. Takrat je po naključju našla zapiske dedkovih oskrbovalcev, ki so mu v zadnjem letu življenja vsak dan pomagali. Njihova dolžnost je bila beležiti dedkovo počutje, kaj je jedel in pil in podobno, in Lisa se je povsem zatopila v branje. Tako se je rodila ideja za roman, ki je na mah osvojil bralce. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Lisa Ridzén: Žerjavi letijo na jug

Cameronu.

Kakšna sreča, da se imava.

Sanjarim, da ga bom izbrisal iz oporoke in poskrbel, da ne dobi ničesar.

Pravi, da mi hoče vzeti Sixtena, ker bo tako bolje zame in zanj. Da stari ljudje, kot sem jaz, ne bi smeli hoditi v gozd in da potrebujejo psi, kakršen je Sixten, več gibanja kot le kratek sprehod po podeželski cesti.

Pogledam Sixtena, ki leži ob meni na kuhinjski zofi. Široko zazeha in položi glavo na moj trebuh. V njegov kožuh zakopljem otečene prste in zmajem z glavo. Kaj sploh ve tisti pizdun? Jebenti, da ne bo po njegovo.

Ingrid zavzdihne za kuhinjsko mizo.

“Ničesar ne morem obljubiti, Bo, a potrudila se bom po najboljših močeh. To res ni prav.” Nekaj napiše v dnevnik domače oskrbe.

Prikimam in se bežno nasmehnem. Verjetno je edina, ki mi lahko pomaga pri Sixtenu.

V kaminu prasketa ogenj. Okrog brezovih polen plešejo plameni, s katerih je težko umakniti pogled. V mislih odtavam k jutranjemu pogovoru s Hansom in znova me pograbi jeza. Kdo najin sin pravzaprav misli, da je? Ne more kar odločati, kje naj živi Sixten.

Bes me utruja, zato za trenutek zaprem oči. Poslušam Ingridine gibe in moje dihanje postaja vse globlje. Jeza se počasi umirja.

Na pogorišču nejevolje se pojavi stiskanje, ki me muči zadnje čase. Zbodljaji, ki se pojavijo in izginejo v notranjosti prsnega koša. Občutek, da bi moral ravnati drugače.

“Oh, čisto preveč razmišljaš,” je rekel Ture, ko sem mu pred dnevi poskušal pojasniti.

Medtem ko s Sixtenom ležim na zofi in poslušam Ingrid, me prešine, da ima verjetno prav.

V praznini, ki je nastala za tabo, Fredrika, sem začel tuhtati o stvareh, ki jim prej nisem posvetil niti sekunde. Nikoli nisem dvomil, temveč sem dobro vedel, kaj hočem, in znal ločiti pravilno od napačnega. Še vedno znam, vendar sem se hkrati začel spraševati.

Premišljujem, zakaj se je razvilo tako. Razmišljam o mami in starem, tako, kot nisem še nikoli prej. V mislih pa se največ ukvarjam s Hansom, nočem, da bi bil tudi najin odnos tak, kot sva ga imela s starim.

Ampak potem je začel težiti zaradi Sixtena in tako sem pobesnel, da nisem vedel, kaj naj. Kako za vraga naj izboljšam najin odnos, če mi bo vzel Sixtena?

“Po kosilu ga bom peljala na kratek sprehod,” se oglasi Ingrid in zapre dnevnik.

Majhne oči ji kar žarijo. Tudi sama ima psa, zato jo razburi že sama misel na to, da bi odpeljali Sixtena. Z roko si gre skozi kratke sive lase in vzame odmernik za zdravila. Preveri, ali so tablete pravilno zložene. Tiste za srce, pa tudi vse druge, ki pridejo zraven.

“Hvala,” odgovorim in srknem požirek čaja.

Če bi imela hčerko, bi si želel takšno, kot je Ingrid. S Hansom sta skupaj hodila v paralelko, njen dedek je takrat kot stari delal na žagi spodaj v Ranviknu.

Danes ima oblečen samo temno moder pulover iz flisa z znakom domače oskrbe na prsih. Sprašujem se, ali je ne zebe, ker nima s sabo niti jakne. Takšnim stvarem se danes čudim, kako je mogoče, da ljudi ne zebe. Včasih pol leta nisem nosil nogavic, kratke hlače pa sem oblekel že v začetku maja. Zdaj mi je nenehno hladno, in čeprav postaja zunaj vse topleje, še vedno kurim. Tako pride z leti, pravijo zdravniki in oskrbovalci. Povsem običajno.

Tudi ti si zmrzljiva, Fredrika. Med obiskom ti ponavadi nadenejo eno tvojih starih pletenih jop.

Ingrid namršči obrvi. Zdi se mi, da je zamrmrala nekaj o zloženih tabletah. Nekega dne bo tudi sama drgetala kot shirana močvirska ptica.

Še enkrat preleti odmernik, vzame mobilni telefon in preveri, ali je kdo klical. Prešine me, da nimam pojma, ali ima družino. Sem mogoče pozabil? Da pozabljam, ugotavljam na podlagi odgovorov na moja vprašanja. Hansa moja pozabljivost razjezi.

“Saj si me že malo prej vprašal,” razdraženo reče.

Ingrid mi nikoli ne vzbudi takšnega bedastega občutka.

Opazujem jo, medtem ko raztegnjen ležim na eni od tvojih starih prešitih odej. Rahlo se premaknem in prekrižam noge. Zagotovo ima prijetne otroke. Prijazne in lepo vzgojene.

Roko iztegnem proti kozarcu s šipkovo juho, ki ga je po­stavila na mizo. Sveža gosta tekočina mi napolni usta. Ena redkih sladic, ki jih imam še vedno rad. Z leti je toliko jedi dobilo drugačen okus. Sladic s smetano sploh ne prenesem več, občutek imam, kot bi jedel plesen. Kljub temu mi Hans še naprej vztrajno prinaša smetanovo torto.

“Tako si suh,” pravi. Kot da sem sam kriv, da mišice usihajo. Kot da sem jaz izumil ničvredno starajoče se telo.

Kozarec postavim nazaj na mizo in s spodnjo ustnico z brkov posrkam ostanek.

Ingrid stopi h kaminu in naloži nekaj polen. Tega je dobro vajena. Z bratom imata stroj za drva, ki hkrati reže in cepi. Tehta dvanajst ton. Njunih staršev nisem osebno poznal, a vem, kdo sta bila. Oba sta zgodaj umrla in kmetijo je prevzela Ingrid.

Nekateri oskrbovalci ne vedo, kako zakuriti ogenj. Brezovo lubje položijo čisto na dno, namesto da bi ga zložili pravilno in prižgali ogenj zgoraj. Na začetku sem jim pojasnjeval, kako je prav, a sem se sčasoma naveličal. Zlasti mladi se zdijo popolnoma izgubljeni. O starem bi lahko povedal marsikaj, a vsaj ogenj me je naučil pošteno zakuriti. Današnja mladina ne razmišlja dlje od jutrišnjega dne, vse dobi servirano na pladnju in ne zna stvari, ki smo se jih morali mi naučiti že kot mulci. Kaj bi naredili, če bi se zgodilo kaj groznega? Če bi za vedno zmanjkalo elektrike ali če občinska voda ne bi več prihajala? Sesuli bi se kot hišica iz kart, čisto vsi.

S pogledom počivam na ognju. Verjetno bi lahko kar dolgo zdržal z vodo iz potoka Renäsbacken, s štedilnikom na drva in s hrano iz kleti. Plameni najprej rahlo nerodno zagrizejo v brezovo lubje, nato pa se nenadoma prelevijo v silovite zublje. Plešoči rumeni zublji me spomnijo na Hansa, ki je kot deček popolnoma očaran sedel pred kaminom. Na čas, ko se je še vedno zgledoval po meni in našpičil ušesa ob vsaki moji besedi.

“Hans hoče še nekaj. Da neham kuriti na drva. Ne le Sixtena, tudi drva mi hoče vzeti,” se zarežim, čeprav me ob izrečenem zbode pri srcu. “Pravi, naj si raje navijem radiatorje, češ da imam dovolj denarja.”

“Vem,” reče Ingrid, ki splakuje krožnik. “Ampak saj veš, da ga samo skrbi zate. Boji se, da bi pozabil zapreti loputo in da bi padel med potjo do drvarnice ali med sprehodom s Sixtenom.”

Ali pa gre samo za sebičnost in prekleti idiotizem, želim reči, a se ugriznem v jezik.

“Ne obremenjuj se z drvmi. Ker tako pogosto prihajamo, bi takoj opazili, če bi kaj pozabil.”

Z roko se pogladim po bradi in zamrmram, da Hansa to ne briga, a me Ingrid očitno ne sliši.

“Zvečer pride Eva-Lena,” se oglasi čez čas.

V jezi prikimam, ne da bi odprl oči, vem, da me bo spanec kmalu vzel v pomirjujoči objem.

Eva-Lena je začela prihajati, ko je Ingrid ob prvi zmrzali spodrsnilo in si je zlomila nogo. Več tednov je bila na bolniški in moral sem prenašati tisto veščo, ki je povrhu z otoka Frösön.

Oskrbovalci prihajajo štirikrat dnevno. Ko je Hans pri­bližno pol leta po tvoji selitvi prvič omenil to možnost, se mi je zdela bedasta. Smejal sem se mu naravnost v obraz, a pozneje me je bilo sram svojega obnašanja. Samo dobro je hotel.

Takrat sem bil še sam gospodar svojega življenja.

Kakšna sreča, da imam Tureja. Z domače oskrbe ga obiskujejo že veliko dlje kot mene. Ko je padel in moral na urgenco, mu je mlad zdravnik takoj dodelil pomoč na domu. Neki smrkavec, ki ga je skrbelo, ker Ture živi sam in mu ne more nihče pomagati pri vsakodnevnih opravilih.

Čeprav že vse življenje živi sam, se je hitro navadil skakanja tujcev po domu vsakih nekaj ur.

Ne mara pa pomoči pri tuširanju. Za razliko od njega mi je malo mar, če me vidijo golega. Njemu pa ni prijetno. Pravi, da se mu smilijo vsi, ki morajo gledati njegovo usrano staro telo.

Sam se najbolj žrem zaradi težav z ravnotežjem. Če ne bi bile tako hude, bi bili daljši sprehodi s Sixtenom mala malica. V tem primeru mi ne bi nihče težil zaradi njega. Pa tudi na Hansa se mi ne bi bilo treba jeziti.

Poleg Ingrid imam najraje Johanno. Prihaja iz Bölvikna in je približno Ellinorinih let. Visoka in glasna je, tako kot je bila njena mama. Karkoli lahko blekne in vedno me bo nasmejala, čeprav mi v življenju ni več ostalo veliko, čemur bi se lahko smejal. K Tureju vsak drugi dan prihajajo drugi pripravniki. Če bi sem zahajalo toliko različnih ljudi, ni vrag, da ne bi takoj poklical župana. Verjetno imamo pravico poznati tiste, ki nas obiskujejo na domu.

“Preden grem, bom dala na ogenj še nekaj polen. Ti pa lahko zadremaš, če želiš,” reče Ingrid in vstane od mize. Sploh nisem opazil, kdaj je sedla.

Vzame krožnik in pribor, s katerim mi je na koščke narezala sendvič. Spodaj imam samo še dva zoba, zato bi nenarezan sendvič jedel celo večnost. Hans me nagovarja, naj si dam urediti zobni mostiček, a se mi ne zdi potrebno. Proč vržen denar za tako kratek čas. Saj mehki sir ni tako slab. Morda ni tako okusen kot trdi, ampak v življenju ne moremo imeti vsega.

Sixten se mi privije k nogi, pri srcu me stisne. Preplavi me želja po klepetu s tabo, čeprav nisva bila nikoli pretirano zgovorna. Rekla bi, da seveda lahko grem sam po drva in peljem Sixtena ven. Da je sprehod do gozda, kjer se bo polulal, več kot dovolj.