Celjska Mohorjeva družba je zelo aktivna tudi po končanem knjižnem sejmu, kjer je predstavila večino svojih letošnjih novitet in še tisto, kar je bilo natisnjeno prej. Že pred dvema mesecema je bila napovedana knjiga dr. Jožeta Možine Slovenski razkol. Zato je morda preveč v senci minila predstavitev pomembnega in zajetnega, čez 500 strani dolgega romana Sonce Petovione Branka Cestnika.
Sonce Petovione spremlja tri protagoniste, ki jih kljub različnemu verskemu prepričanju in odnosu do Rimskega cesarstva druži pokončna drža. Ta njim in njihovim družinam omogoča obstanek v državi, ki se spopada z notranje- in zunanjepolitičnimi pretresi.
Ti protagonisti so poganski stotnik, kleni Latinec, ki si po upokojitvi v Petovioni ustvari družinski dom; suženj, nubijski orjak, pripadnik egipčanskega Serapisovega kulta, ki dela v pohorskih kamnolomih; in novodošla grška trgovska družina iz Nikomedije, ki v mesto ob Dravi prva prinese krščanstvo.

Krščanstvo in poganstvo

Njihova napeta usoda se poveže na antičnem Ptuju, ki v romanu diha in živi kot samosvoja romaneskna oseba. Zgodovinsko se roman naslanja na študije o svetem Viktorinu Ptujskem (okrog 250–303), ki nakazujejo, da je krščanstvo v Petoviono in s tem v ta del Panonije in morda tudi Norika prišlo že pred letom 200 s prišleki z Orienta.
Toda v ospredju romana ni samo zgodnji nastop krščanstva — ki bi lahko bilo sploh prvi primer nove vere na območju današnje Slovenije —, temveč tudi poganska duša rimskega mesta ob Dravi.
Branko Cestnik rekonstruira tedanji Ptuj natančno in prefinjeno in na podlagi številnih zgodovinskih in arheoloških virov, ki nam z obsežnim slovarjem na koncu knjige Petoviono oživijo na neponovljiv način. Tematike v romanu pa se preko upodabljanja različnih vzhodnih kultov, mitraizma, zgodnjega krščanstva, notranjepolitičnih spletk in vpada tujih plemen lotevajo tudi problematik, ki so aktualne še dandanes: vloga ženske v Cerkvi, odnos med politiko in religijo ter dialog med različnimi religijami in kulturami.

Impresivno

Branko Cestnik, sicer župnik v Frankolovem, se je rodil leta 1965 na Hajdini pri Ptuju. Leta 1986 je vstopil v misijonarski red klaretincev, ki ga je poslal na študij v Rim in pozneje v noviciat v Madrid. Na Salezijanski univerzi je magistriral s temo Iskanje Boga v gledališču Eugèna Ionesca. Takrat se je začel uveljavljati kot pisec, komentator in kolumnist v katoliških in drugih medijih. Leta 2016 je pri celovški Mohorjevi izdal zbirko esejističnih zapisov Manj, boljše, tišje.
Sonce Petovione je avtorjev romaneskni prvenec. Roman je že sam po sebi velik dosežek, saj ni lahko brez pisateljskih izkušenj oblikovati zgodovinski roman s čvrsto literarno zgradbo, ki ji avtor dodaja še podrobne razpredelnice na koncu knjige.
Roman je razdeljen na šest delov: Odločitev, Poti, Prijateljstva, Razočaranja, Boji in Milost. Avtor je sam izdelal zemljevide Rimskega cesarstva za Podonavje in Pont v 2. in 3. stoletju s kraji in rekami, omenjenimi v romanu, in samega Ptuja.
Avtor je na koncu romana, kot rečeno, dodal še nekaj razpredelnic: Besede, izrazi, kraji (na kar 14 straneh) in Časovnica zgodovinskih dogodkov med letoma 136 in 303 (ali 304) — to je leto mučeniške smrti ptujskega škofa in pisatelja Viktorina. Tretja preglednica je namenjena predstavitvi zgodovinskih oseb, četrta opozarja na arheološke reference po poglavjih v knjigi, peta pa podaja literarne in filmske reference.