Potem ko sem v tekstu Židanov lapsus in mediji: Fenomen psa čuvaja, ki ne zalaja na gospodarja pretresel škandalozno opazko Dejana Židana in pri tem problematiziral medijsko protekcijo in nedotakljivost nekaterih politikov, se je z veliko časovno distanco le našel prvi novinar oz. novinarka, ki je predsednika Državnega zbora in Socialnih demokratov konkretneje povprašala o smiselnosti stališča o ogrožanju obstoja lastnega naroda, če beremo tuje knjige, ne pa slovenskih.
Tako je Tanja Gobec prejšnjo nedeljo v oddaji Politično s Tanjo Gobec z zamudo reševala novinarski ceh pred tem, kar sem opisal kot Sherlockov sindrom — da naši psi čuvaji neradi zalajajo, ko imajo opravka z osebo, ki jo poznajo.
Pričakovali bi, da bo Židan ob izzivu komentarja za najširšo javnost svoje stališče omilil ali umaknil. Motiti se je pač človeško.
Ampak ne. Politiki se ne motijo.
Ne, to pa ne!
Kdo za božjo voljo bi pri zdravi pameti razlagal, da našemu narodu pretita internacionalizacija in globalizacija in da »vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda«, kot je komentiral v sumljivo polomljeni slovenščini?
Toda tako kot v Sloveniji nasploh ne gojimo politične kulture, tudi naši politiki ne prevzemajo krivde in odgovornosti in ne priznavajo napak — kaj šele, da bi odstopali s funkcij ali sprejemali sankcij. Tudi kadar ga pobiksajo, niso pripravljeni obžalovati in jih umakniti svojih besed. Ne, to pa ne!
In tako je samozavestni Židan v pogovoru s Tanjo Gobec kar vztrajal pri svojem:
»Morate se zavedati, da sem govoril na vseslovenskem kongresu našim zamejcem. Jaz poznam, kaj se dogaja. Vedno manj jih govori slovenski jezik in enostavno kot slovenska skupnost marsikje tudi izginjamo in želel sem poudariti, da ob tem, da podpiram globalizacijo, podpiram tudi tole, da mednarodno delujemo, so pa tudi tveganja …«