Roman Drsenje pisateljice Ize Strehar je roman o stiski. Katarina in Julija se vsaka iz svojih razlogov znajdeta v psihiatrični bolnišnici. Ne zaradi zloma, temveč zaradi kopičenja majhnih, vsakdanjih porazov. Medtem ko Katarina nima moči niti vklopiti pralnega stroja, Julija v vtičnicah odkriva prisluškovalne naprave. Prva ne zmore s hčerko na igrišče, druga v jumbo plakatih prepoznava sublimna sporočila. Katarina v življenju ne vidi več nobenega smisla, Julija pa ga vidi preveč. Med terapijami, vizitami in pogovori se odpirajo teme dela, odnosov, materinstva, prijateljstva in osamljenosti v svetu, kjer je utrujenost vrlina, izgorelost pa skoraj nujen stranski učinek uspešnosti. Drsenje se teh vprašanj loteva z ironijo in humorjem, ki nista beg pred resnostjo, temveč način preživetja.

Iza Strehar (1992) je tudi scenaristka, avtorica dramskih besedil in filmska producentka. Za dramski tekst Vsak glas šteje (2019) je prejela nagrado žlahtno komedijsko pero, za Izkoristi in zavrzi me (2020) je bila nominirana za nagrado Slavka Gruma, za Nezakonske matere (2024) pa jo je tudi prejela. Je tudi scenaristka filmov Prasica, slabšalni izraz za žensko (2021, vesna za najboljši scenarij), Poslednji heroj (2023), Poklicani (2025) in Zemljo krast (2025).

Prvo poglavje

Katarina leži v postelji in opazuje svetlobo avtomobilskih luči na stropu. Poleg nje Adam že nekaj ur mirno spi. Vstane in se odpravi na stranišče, kjer iz sebe iztisne nekaj kapljic urina in potegne vodo. Kadar ne more zaspati, kar se dogaja že nekaj mesecev, ji mehur vsake pol ure narekuje, da mora na stranišče, četudi iz sebe ne spravi veliko. Ura je že pol treh zjutraj, spat pa se je odpravila ob enajstih. Vsaka ura spanca pred polnočjo šteje za dve. Tako pravijo. Kdo to pravi? Katarina nikoli ne ve, kdo naj bi nekaj pravil, ko ljudje pravijo, da se tako pravi. Vprašanje, ali kdorkoli ve. No, ampak menda pravijo, da se v tem času najbolje obnavlja kolagen. Ne, ne kolagen. Kolagen ji ne zveni pravilno. Je kolagen sploh snov, ki jo tvori telo, ali je to samo neka umetna snov, ki naj bi jo ženske mazale po obrazu proti gubam? Nekaj na m ima v glavi. Ura pred polnočjo ni dobra za obnavljanje nečesa na m. Na m. Odpre Google, brska in bere. Oseba, ki piše bloge pod imenom Tajči, pravi, da so za fizični počitek dobre ure med deseto in drugo, za psihični pa med drugo in četrto. Očitno se po Tajčijino to noč fizično ne bo odpočila. Še vedno pa bi se lahko vsaj malo psihično. Vprašanje. Vseeno pa bi rada vsaj malo spala. In kadar ure in ure ne more zaspati, ji preostane samo eno. Odide do kleti in previdno odpre vrata, ki vsakič izdajalsko zaškripajo in njenemu možu sporočajo, da si bo natočila kozarec vina. V posteljo se je odpravila z resnim namenom, da to noč ne bo potrebovala alkohola, da bo lahko zaspala trezna. Ampak po skoraj štirih urah je preprosto obupala. V pollitrski kozarec za pivo si nalije tri deci vina in dva deci radenske, nato pa stopi na balkon in si prižge cigareto. Na mobitelu odpre Facebook. Sporočila prijateljev in skupinskih chatov so že mesece neprebrana in jih nima želje prebirati ali odgovarjati nanje. Zakaj bi sošolkam iz srednje šole, s katerimi nima več pravih stikov, na vprašanje “kako si” iskreno odgovorila, da res kurčevo. Sledilo bi zgolj vprašanje: “Kako pa to, da si, da si …” in besede kurčevo niti ponoviti ne bi upale, ker si nikoli niso upale. Katarina se še spomni časov, ko so kdaj skupaj s temi sošolkami iz srednje šole klepetale v kavarnah v centru mesta in določenih besed niti izgovoriti niso želele ali pa so jih izgovorile čim tišje, da ja ne bi kdo slišal in si česa mislil, npr. kurac, menstruacija, analni seks itd. Skratka! Na vprašanje, zakaj kurčevo (izgovorjeno s stišanim glasom), Katarina ne bi imela odgovora.

Ne vem. Ne vem, zakaj sem kurčevo, ampak sem. Za tovrstno iskrenost tako ali tako nima energije. Ne vidi pa tudi smisla, da bi se jim lagala in jim govorila, da je fino. Super. Fajn. Vse je krasno. Res krasno. Naveličano skrola po objavljenih fotografijah in objavah svojih znancev. Izleti, koncerti, kavice v mestu, hrana, morje, še več hrane … YOLO in FOMO. Zdi se ji, da nekaj zamuja, pa ne ve točno, kaj. Samo občutek ima, da bi morala v življenju početi več stvari in bi bila tako srečna kot ljudje na fotografijah na Instagramu. Da se ljudem ljubi udeleževati družabnih dogodkov, jo samo še bolj zamori, zato odloži mobitel. Bulji v prazno in kadi cigareto za cigareto, medtem pa pridno prazni kozarec. Počuti se izčrpano, četudi pretekli dan ni počela ničesar konkretnega. 

Zasliši glas, ki reče: “Midva sva prijatelja.”

Gre za plišastega psa njene hčerke, ki načeloma prepeva pesmi o številkah in pekih, če pritisneš nanj: “Pridi sem, pridi sem, mojster pek, speci kolače za dober tek.”

Vsake toliko pa ta igrača tudi sama od sebe spregovori, ne da bi pritisnil nanjo, in večinoma izpade precej srhljivo, saj nepričakovano izreče: “Vidim te!”

Ko je kozarec prazen, napolni še enega. Ker je radenske zmanjkalo, doda dva deci vode iz pipe. V študentskem domu se je od Primorcev naučila, da če dodaš vodo namesto radenske, se to ne imenuje več špricer, temveč bevanda. To ime ji je bilo vedno všeč. Bevanda. Njena takratna sostanovalka se je vsakič znova zmotila in govorila levanda namesto bevanda. Katarina se je vsakič znova smejala njeni napaki, ampak če se danes spomni na to, ji ni niti malo zabavno. Mogoče ji je bilo takrat bolj smešno, ker je bila pogosto zadeta.

“Objemi me!” zopet zasliši plišastega psa.

Ko do konca spije kozarec bevande in izprazni škatlico cigaret, se vrne v posteljo. Ura je že skoraj pet, ko potone v nemiren, pijanski spanec. Takšen, ki ne obnavlja kolagena ali drugih snovi v telesu. Melatonin, melatonin je mislila, in ne kolagena, je njena zadnja misel, preden jo zmanjka. Pred polnočjo naj bi se bolje obnavljal melatonin.

“Mami, vstani,” zasliši glas svoje štiriletne hčerke Lori. Katarina zagodrnja in se obrne stran. Ne mara prebujanja. Vsakič, ko se prebudi, se obupano zave, da je pred njo še en dan, ko bo ona morala biti ona in nihče drug.

“Mami, vstani,” skoraj obupano nadaljuje Lori, spleza k njej v posteljo in z nje vleče odejo.

“Zakaj?” miže v polsnu vpraša Katarina, katere zadnja želja v tistem trenutku je, da bi dejansko vstala.

“Ker je dan.”

Ker je dan. Kakšen argument je to? Otroški. Otroški argument je to. Argument nekoga, ki mu je za srečo dovolj dejstvo, da je živ. Medtem ko Lori naprej vleče odejo z nje, se prične Katarini v loopu v glavi igrati poskočna pesem Svetlane Makarovič Giuli­ana.

Zbudi, zbudi se, Giuliana,/ker vsak dan nam je podarjen,/če ga ne utrgaš kot rožo,/je za zmeraj izgubljen.

Zadnje tedne ji ta pesem začne igrati v glavi vsako jutro, ko se zbudi in si želi, da ne bi bila živa. Ali pa da bi vsaj za en dan lahko bila nekdo drug. Kot bi se ji lastni možgani posmehovali. No, ti možgani so tako ali tako vedno imeli odličen občutek za samoironijo. Samoironija je najbrž Katarinin najboljši obrambni mehanizem, ki ga premore. Ne samo besedilo, tudi sama živahnost komada se posmehuje Katarininemu notranjemu svetu in psihičnemu stanju. Svetlanin glas v njeni glavi zdaj prepeva še hitreje in še bolj poskočno.

Zbudi, zbudi se že enkrat,/kapitanovo dekle,/ladja te ne bo čakala,/ladja pride, ladja gre.

Divje prepevanje in nespečnost Katarino pripravita do tega, da izgubi živce in grobo reče: “Lori, spizdi!”

V trenutku, ko to reče, pesem v njeni glavi utihne, Lori pa obnemi in steče iz spalnice. Katarina začuti grenkobo in krivdo. Ni želela tega. Res ne. Prisili se, da vstane in odide v kuhinjo, kjer za jedilno mizo Adam pije kavo, Lori pa sedi pred skledo nedotak­njenega čokolešnika. Katarina sede poleg nje in jo skesano poboža po laseh. Ko Lori vidi, da mami ni več jezna nanjo, se loti zajtrka. Katarina se prisili, da med obrokom ostane za mizo, in komaj čaka, da se njena člana družine odpravita v službo in vrtec, da se lahko vrne v posteljo.

Potem ko se dobro uro premetava v postelji, še vedno ne zaspi. Obupa, naveličano odgrne odejo in vstopi v kuhinjo. Skuha si kavo, nato si pripravi ovsene kosmiče. V resnici ovsenih kosmičev in njihovega žagastega okusa ne mara, ampak tako ali tako ima zadnje čase vse, kar da v usta, okus po žagovini, tako da je vseeno. V hladilniku ne najde ne jogurta ne mleka, zato kosmiče zalije z vodo. Prebere listek, na katerega si je prejšnji večer napisala opravke za ta dan. Skoraj vsak večer se odloči, da se bo naslednje jutro končno pobrala, postala aktivna, produktivna državljanka in izkoristila dan, a se nato nikakor ne spravi naredit niti ene stvari s seznama in listek že čez dan raje vrže v koš. Da ji ne bi bilo več treba gledati sramote, ki je z njeno lično zaobljeno pisavo zapisana na listu papirja. Nekateri trdijo, da se da iz človekove pisave razbrati tako osebnost človeka kot njegovo najverjetnejšo prihodnost. Mogoče bi bila njena sedanjost drugačna, če bi v osnovni šoli svoje a-je in o-je drugače oblikovala. Mogoče bi bila zdrava in polna življenja, če bi svoje s-je povezovala s preostalimi črkami z neprekinjeno črto. Prejšnji večer je upala, da bo vstala ob sedmih in delala pilates, nato pa peljala Lori v vrtec. Na seznam je med drugim zapisala še iskanje zaposlitve, branje knjige, učenje italijanščine, nakupovanje hrane … Glede na urnik bi zdaj že morala biti na blagajni trgovine in zavračati izdelek tedna, ki so ga prodajalke, nekatere bolj in druge manj vsiljivo, primorane ponujati na blagajni. 

“Ne, res ne bi dietne majoneze,” je ob takšni prilož­nosti Katarina nazadnje odgovorila prodajalki, nato pa se vrnila domov s kar tremi. Če je le možno, se v življenju izogiba konfliktu, četudi je ta konflikt dietna majoneza, ki je ne želi kupiti, prodajalka pa ji jo rine pred nos z besedami, da je kar tridesetodstotno znižana. Vse tri majoneze so nekaj mesecev kasneje nedotaknjene letele v koš za smeti.

Katarina zavzdihne in v umivalnik odloži skodelico s kosmiči. Pojedla je zgolj dve žlici, pa še ti dve sta ji lezli navzgor po grlu, ko ju je skušala pogoltniti. Nato s knjižne police vzame odprto pločevinko s fejk koka-kolo, ki jo je polprazno prejšnji večer pustila poleg štirih debelih knjig Vojne in miru, ki jih je Adam podedoval po svojem pokojnem dedku, sede na kavč in prižge televizor. Pred slabim letom je poskusila z branjem Tolstoja, a ni prišla niti do sredine prve knjige. Ruski realizem jo preveč veristično spominja na njeno trenutno življenje.