Biden je s s pomilostitvijo svojega sina — svojim verjetno zadnjim predsedniškim dejanjem, ki bo šlo v zgodovino — še enkrat dokazal, da sta svoboda in demokracija v ZDA sredstvi za uresničevanje lastnih partikularnih interesov. Odločitev je utemeljil s tem, da je bil Hunter Biden žrtev političnega pregona, saj da drugih posameznikov, ki počnejo iste reči, za katere je bil zaprt, nikoli ne zaprejo. Praviloma jih niti ne preganjajo.

Uporaba in zloraba

Biden implicitno priznava, da gre v ameriški demokraciji za sistem dvojnih (oz. več kot dvojnih) meril, ki se uporabljajo glede na to, na koga se nanašajo. Kdo je na drugi strani. Če je na drugi strani Bidnov sin, se ta merila uporabijo proti njemu. Kar pomeni, da je pravna ureditev ZDA zlorabljena za politični pregon sovražnika. Njegovega sina. Če je na drugi strani nekdo drug, zoper katerega politični pregon ni v interesu nikogar, pa se isti pravni red, ista svoboda, ista demokracija uporabijo povsem drugače. S povsem drugačnimi rezultati.

To pomeni, da ameriški pravni red, demokracija in svoboda ne samo niso enaki do vseh državljanov ZDA, ampak tudi nimajo vgrajenih mehanizmov, ki bi preprečevali njihovo zlorabo. Zato jih je mogoče po mili volji zlorabljati. V skladu z močjo ter interesi in koristmi tistih, ki so se jih odločili zlorabiti. In uporabiti. Ti interesi so različni. Vodijo v različne prakse. Bidova zloraba je vezana na amoralni familiarizem.

Amoralni familiarizem

Težko sodimo, ali je pri Hunterju Bidnu res šlo za politični pregon ali ne. A to ne pomeni, da ne moremo domnevati, da je pri pomilostitvi šlo za amoralni familiarizem. In to neglede na to, da Bidenov argument morda celo drži. Da je morda celo resničen. Kar je druga resna težava, povezana ne samo z ameriško, ampak z zahodno svobodo in demokracijo ter pravnim redom nasploh.

To namreč ni odvisno od utemeljenosti in resničnosti argumentov. Z resnico enako uspešno in učinkovito sodelujejo kot z lažjo. In ko gre za sodelovanje z lažjo, ameriški in zahodni pravni red, svoboda in demokracija pretvorijo laž v resnico. Legitimizirajo laž. Jo operejo krivde. In ostalih problematičnih dimenzij. Laž naenkrat ni več laž. Ampak Svoboda. In Demokracija. In Resnica. Ker Svoboda in Demokracija po svoji definiciji ne moreta biti laž. Sta namreč utelešenje dobrega. Pravičnega. In sta kot taki aksiomatsko nasprotje laži. Čeprav z njo uspešno sodelujeta. Tudi ko z njo uspešno sodelujeta.

Dimne bombice

Zahodni pravni red, svoboda in demokracija so dimne bombice, ki prikrivajo, za kaj v določenih družbenih situacijah in praksah v resnici gre. Akterji, ki imajo dovolj družbene in politične moči, uporabijo svobodo in demokracijo tudi takrat, ko poskušajo prikriti neko nedopustno dejstvo ali prakso. Takrat začnejo govoriti o svobodi in demokraciji. In o človekovih pravicah. Svoboda, demokracija, človekove pravice in pravni red so nedotakljive entitete, v katere je treba v maniri vernika verjeti, ne pa jih preiskovati. Tako se avtomatično prikrijejo nečedne prakse, ki bi morale biti v resnici preganjane in kaznovane. Pod krinko svobode, demokracije, pravnega reda in človekovih pravic se temu izognejo. Zahodna svoboda in demokracija so ogrinjalo, ki nekatere ljudi naredijo nedotakljive. In apriorno dobre.

Na tak način je Biden uporabil svobodo in demokracijo za pomislostitev svojega sina. To ne pomeni, da Hunter morda res ni bil žrtev političnega pregona. A četudi bi to bilo res, je Bidnova gesta še vedno amoralni familiarizem. Če bi namreč hotel Biden izpeljati pomilostitev tako, da ne bi šlo za amoralni familiarizem, bi moral istočasno kot Hunterja pomilostiti tudi druge zapornike, ki so v zaporu po krivici. Vsaj dovolj veliko skupino, če že ne vseh. A tega ni storil. Ostal je pri odkritem amoralnem familiarizmu.

Vojni kot vojni

Amoralni familiarizem pa ni edina logika zlorab ameriške in zahodne svobode in demokracije. Logika in interesi, ki so pri tem na delu, so številni in raznovrstni. Lahko gre za narcisistične motnje in neobrzdano, iztirjeno politično ambicioznost. Tak primer je Trump. S katerim pa se tokrat ne bom ukvarjala. Za to bo še dovolj priložnosti, ko bo zaprisegel kot predsednik.

Lahko gre za uporabe in zlorabe, ki niso vezane na posameznike, ampak na celotne dele družb, recimo na vladajoče razrede in oblastniške elite. Lahko gre tudi za zlorabe in uporabe, povezane s celotnimi državami. In narodi. Ali mednarodnimi povezavami. Kot je EU.

Naj kot ilustracijo navedem dva primera, ki jima v medijih dnevno sledimo. In ki smo se ju že tako navadili, da s tem povezanih zlorab svobode in demokracije niti ne zaznamo ne več.

To sta vojni v Ukrajini in v Gazi. Tako kot v vseh vojnah, ki jih izvaja Zahod v okviru svoje imperialne politike, se tudi v teh dveh neprestano govori o svobodi in demokraciji. Celo o Svobodi. In Demokraciji. V vojni v Ukrajini gre za svobodo Ukrajincev. In za demokracijo v Ukrajini. V vojni v Gazi pa gre za svobodo Izraelcev. In za demokracijo v Izraelu.

O svobodi in demokraciji na drugi strani — torej na strani sovražnikov zahodne imperialne politike — pa se ne govori. Te svobode in demokracije se ne upošteva. Sovražniki namreč po definiciji nimajo svobode. Niti demokracije. In kot dokazuje primer Gaze, do svobode in demokracije niti nimajo pravice. Če bi jo imeli, bi bili svoboda in demokracija Zahoda omejeni. Svoboda izvajalcev imperialne politike Zahoda. Torej Izraela. In Zelenskega.

Brez kritične distance

To jasno kaže, da sta zahodna demokracija in svoboda tudi v teh dveh primerih zlorabljeni. Za prikrivanje dejanskih interesov in politik Zahoda. Če bi te interese in politike poimenovali s pravim imenom — torej kot imperializem —, bi se lahko do njih vsaj kritično distancirali. Če jih že ne bi odkrito zavračali in se jim upirali. Toda ker imperializem enačimo s svobodo in demokracijo, to gre skozi. Kot nekaj neproblematičnega. Čeprav sta takšna svoboda in demokracija problematični. Ali v prenekaterem elementu nedopustni.

Ne moremo pričakovati, da bosta zahodna svoboda in demokracija v bližnji prihodnosti postali kaj drugega kot gesli propagandnega stroja. In skorumpiranih politikov in oblastniških elit, ki ta stroj poganjajo. Ki svobodo in demokracijo vsem na očeh cinično uporabljajo za prikrivanje političnih dejanj.

Zanimivo bo opazovati, kako bo to prakso uporabljal in razvijal Trump kot akter skorumpiranih kapitalskih in političnih elit. In kako bo v teh zlorabah sodelovala Slovenija. Tudi tega namreč ne moremo pričakovati, da bo Slovenija dvignila glas zoper zlorabe. Prvič zato, ker je dobra in zanesljiva prijateljica ZDA. Kar v praksi pomeni, da naredi vse, kar ji ZDA ukažejo. Drugič pa zato, ker sta se slovenska politična in ekonomska elita že zdavnaj naučili zlorabljati svobodo in demokracijo na identičen način, kot to počnejo na Zahodu. Vsaj v tem oziru so popolnoma profesionalni.