Vsako leto okrog dneva mrtvih mi gre blasfemično na smeh, ko bolj ali manj od daleč, a ne nepozorno opazujem to vseslovensko komemorativno obsesijo. Glede na to, kar vidim, je nasmeh kakopak kisel, obenem pa tudi hudoben. Ker o tej sočustvovalni, posvečeni témi pokopavanja in spominjanja ne bi smel nihče nič kritičnega reči.
Ta pietetni lifestyle fanatizem ima več plati. Ekologija je samo ena od njih, vendar je v skladu z duhom časa bolj v ospredju.
Da je Slovenija pri konzumaciji sveč na (živega) prebivalca v svetovnem merilu med prvimi, je precej neverjetno. Šestnajst milijonov sveč na leto je ekološki problem že sam zase. A kot rečeno, pri tem ne gre samo za to.
Vizualno, ne okoljsko onesnaženje
Kadarkoli vidim svečo — prižgano, ugaslo, še ne prodano, odvrženo itd. —, je moja prva misel ta, zakaj za božjo voljo so te sveče tako grde. Moje prva misel je vizualno, ne okoljsko onesnaženje. Kako je mogoče, da pri vsej tej maniji prižiganja sveč ni nikomur prišlo na misel, da bi tržišču ponudil (vsaj) decentno, lično, nevsiljivo, kičasto, ne diletantsko oblikovano plastiko s plehnato kapico?!
Ali se sploh kdo zaveda škodljivih posledic, ki jih šestnajst milijonov grdih, pregrdih sveč pusti na narodovi psihi in okusu, na kultiviranosti in občutku za lépo?!
Rezervati neestetskega
Slovenska pokopališča so rezervati neestetskega. Sveče so samo pika na i večine nagrobnikov, tipografij na nagrobnikih, okraskov in accessories, nasadov, vencev in cvetličnih aranžmajev, kamenčkov, robnikov.
O mrtvih vse dobro? Seveda. A tudi: za mrtve je vse dobro. Ker je postavljeno, vklesano, namonitrano, oskrbovano, negovano, očiščeno, nasuto, pognojeno, prižgano z ljubeznijo in spoštovanjem do tistih, ki jih več ni.
Pieteta opraviči vse
Po drugi strani berem, da se “v Lidlu zavedajo problematike nagrobnih sveč”, “zato so si zadali, da […] kupcem ponudijo trajnostno alternativo navadnim plastičnim svečam” — in sicer “solarno svečo, ki je bila […] dobro sprejeta.”
To je totalna komedija. No, v bistvu žaloigra. Še črnejši humor pa je to, da je eden od veletrgovcev začel letos ponujati sveče, brandirane z osebnimi imeni: “Boris”, “Micka“, “Elvira” — ne vem, zmišljujem si (pa tudi štacunarja se ne spomnim).
Po tretji strani pa se že pojavlja tudi antiokoljevarstveni backlash. Znan modrec piše: “Naj doktorirajo iz pripon za zamaške. Naj prepovedujejo slamice. Naj vsiljujejo jedilni pribor iz furnirja. Naj sitnarijo glede vrečk za enkratno uporabo. Spomin na mrtve pa naj pustijo pri miru. Se bo že vsak sam odločil, brez pametovanja okoljsko razsvetljenih.”
Ali v prevodu: ko gre za grobove in za spomin na mrtve, ima vsakdo pravico onesnaževati okolje. Spomin na mrtve opraviči vse. Dodajam: pieteta opraviči tudi devastacijo kulturne krajine pokopališč.
To je ta logika, da je nekoč bilo dovoljeno dostojno žalovati oz. se priklanjati spominu na mrtve, danes pa nas woknjeni celo na britofih silijo, da namesto na pokojnike in na minljivost mislimo na okolje.
Festival spomina
Dan mrtvih je v Sloveniji festival spomina na ljudi, ki jih ni več. V tem prazniku se skriva narodova podzavest. Tako zgodovinsko pogojena kot tista, ki izvira iz sedanjosti.
Meni osebno je 1. november bizaren, popolnoma unheimlich ritual. Neglede na religiozno provenienco zapovedanega praznika se ga držijo celo najbolj zakrknjeni ateisti. Še več! Celo država, ki se načeloma pretvarja, da z Bogom nima nič opraviti, nam je podarila dela prost dan, da lahko s svečarskimi in cvetličarskimi navadami izrazimo prepričanje, da je življenje sveto — ali celo pomislimo, da večnost in nesmrtnost morda res obstajata.
Niso me vzgajali v brezbrižnosti do mrtvih. Učili in naučili so me prižigati svečke. Še danes jih nekaj prižgem. (Čeprav manj kot osem, kolikor znaša slovensko povprečje.) A to mi vendarle ne preprečuje, da se ne bi spotikal ob manijo marmorja, mačeh in sveč. Dan mrtvih je velika slovenska lifestyle travestija agnosticiranega katoliškega misticizma. Podobno kot božič in velika noč — a ta še posebej po slovensko napihnjena.