Najboljša finta, na katero je hudič desnice vrgel državljane levice, je ta, da se ga več ne bojijo, ampak ga raje podcenjujejo.

Zmaga je začetek: Zanimiva, berljiva knjiga pismenega avtorja. Čeprav intelektualno, politično konfesionalna plaža za samopomoč.

Bolj kot RTV nas zanimajo poslovenjeni operacijski sistemi elektronskih naprav. Za medije folku ni mar. Saj jih je še veliko.

Nekaj se bo moralo zgoditi.

Za najboljši film letošnjega festivala razglašam Interesno območje (Zone of Interest) britanskega režiserja Jonathana Glazerja.

Še en Slovencem všečen dokument sarajevskih tekovina pop kulture. Festival se je končal tako, kot se je začel: z jugonostalgijo.

Izrael lahko uniči Hamas sam. A ne brez povročanja postranske škode in protiizraelskega, če ne celo antisemitskega resentimenta.

Nekdo — morda on sam — je rekel: “Siri, napiši scenarij v stilu Woodyja Allena. Izmisli si ljubezenski trikotnik with a twist.”

Reci: "Očitno ne razumeš, da gre Slovencem najbolj na živce ravno to domačijsko prerazdeljevanje denarja, služb, uslug in drugih strategij lagodnejšega preživetja"

Reci: “Sorry, folk vaju ne mara, zame sta liability, zaradi vaju nam pada podpora, tega pa nočem tvegati. Hvala za sodelovanje.”

Ker za razliko od premnogih še nisem obupal nad tabo, ti hočem na lep način dopovedati nekaj stvari, ki jih očitno ne razumeš.

Ker za razliko od premnogih še nisem obupal nad tabo, ti hočem na lep način dopovedati nekaj stvari, ki jih očitno ne razumeš.

Štirje nekoč prominentni starčki v državotvornem obupu lansirajo smešno idejo

Štirje nekoč prominentni starčki v državotvornem obupu lansirajo smešno idejo, kako rešiti domovino pred pogubo aktualne vlade.

Ni vsak odštekan film že Tarantino ali Jarmusch. “Nesrečna bitja” že ne. Lantimos je precenjen. Ne seže Mary Shelley do kolen.

Oglasi so informacijsko smetje, ki ga zavestno ignoriramo ali sploh ne opazimo. Samo še seksizem lahko pritegne našo pozornost.

Seveda ne bi.

“Če nekdo vstane ob štirih, da lahko za zajtrk jemo sveže žemlje, tak človek pač ne gre zvečer poslušat Mahlerjeve simfonije.”

Letošnja otvoritev je bila res otvoritev. A Popku ni bilo treba pripeljati Scorseseja. Ne, za to je bil dovolj en srbski režiser.

“Na veselice prihajajo v glavnem mladi. Trume mladih. Glasba ful naglas. Danes hodi mladina na veselice tako kot nekoč v disko.”

Možno je, a ne dokazano — in tudi ne povsem dokazljivo —, da sva se s Slavkom Avsenikom mlajšim prvič videla 26. junija 1974.

Miru ne bo nikoli. S tem se kar sprijaznite. Ljudje nočejo nastavljati še drugega lica. Janša ima prav, evangelisti so se motili.

Niti vojna ni več to, kar je bila.

Nekoč sta pod Alpami živela dva brata in se izražala z glasbo. Danes jih je za celo dinastijo. Na čelu z najstarejšim med nasledniki. Glasbenim sinom in stricem iz ozadja. Jazzistom, pianistom, skladateljem ...