Varufakisovi predlogi so dobri. Ključna inovacija je ta, da dodatnih bilijon (milijon milijonov, tisoč milijard) evrov za boj proti posledicam korona krize ne bi dobili z obveznicami nacionalnih držav ali skupne EU ustanove (EIB, sklad Evropskega mehanizma za stabilnost), temveč bi obveznice (z ročnostjo 30 let) izdala Evropska centralna banka (ECB) kar sama.
Za razliko od drugih predlogov se na ta način ne bi neposredno povečal javni dolg držav ali nadnacionalnih ustanov — obenem pa bi imele države članice 30 let časa, da se odločijo, kako ta dolg Centralni banki poplačati.
Problem, ki ga jaz vidim v tem predlogu, je ta, da bi ECB na ta način s trga pobrala za bilijon evrov likvidnosti, kar bi utegnilo zmanjšati likvidnost v gospodarstvu. S stališča zagotavljanja likvidnosti je po mojem boljši španski predlog, da obveznice izda Evropska komisija v imenu EU, ECB pa jih odkupi.

Turbo boost

Varufakisov drugi predlog je, da ECB vsakemu državljanu EU kot transfer na bančni račun nakaže 2.000€ — kar bi naneslo natanko 750 milijard evrov, kolikor znaša »pandemični program« ECB (PEPP) za odkup sredstev.

Posojilo da, subvencije ne

Problem dolgoročnejšega okrevanja Varufakis rešuje s tretjim predlogom, da se takoj po odprtju gospodarstva začne izvajati »permanentni postpandemični program za evropsko okoljsko okrevanje in investicije, ki ga financirata EIB in ECB, uresničuje pa Evropska agencija za okoljsko okrevanje«, kot to imenuje.
Varufakisovi predlogi so v osnovi zelo dobri. V tem je tudi problem: predobri so, ker gospodarske posledice pandemije rešujejo preveč simetrično in ker ga Nemčija in druge (navidez) »špartanske« članice EU zato ne morejo sprejeti. Vsaka država hoče reševati ta problem po svoje in tudi pričakuje, da ga bodo tudi druge države reševale po svoje. Denar jim lahko posodijo denar, ne strinjajo pa se s subvencioniranjem — čeprav iz brezplačnega denarja ECB.
In tukaj sva z Varoufakisom enakega mnenja: brez solidarnostne pomoči med članicami je EU brez prihodnosti.