Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta 22. FDF (1.): V kinu po 144 dneh. Komunisti so znali snemati filme. 

Knjiga britanskega zgodovinarja Timothyja Gartona Asha The File — bral sem jo v angleščini, ko je leta 1997 izšla, malo pozneje pa je bila prevedena tudi v slovenščino — je ena tistih, ki so name naredile velik vtis. TGA je kot podiplomski študent na Oxfordu študiral tudi na Humboldtu in na Freie Universität v takrat še Vzhodnem Berlinu.
Kot tujega študenta z Zahoda ga je seveda nadzoroval Stasi. Staatssicherheitdienst mu je dala vzdevek Romeo in o njem kot »buržoaznem liberalcu in potencialnem britanskem vohunu« zbirala informacije. Ovajala ga je tudi ženska, s katero je imel ljubezensko afero.
No, ko je Stasi po propadu DDR in reunifikaciji Nemčije odprl arhive, si je TGA šel pogledat svoj dosje. Najbolj se spomnim podatka, da je v okviru Stasija obstajal tako imenovani »oddelek za marmelado«. To so bile dolge vrste polic nepredušno zaprtih steklenih kozarcev, v katerih je Stasi hranil nošene nogavice in spodnje perilo ljudi, ki jim je sledil. Zakaj? Zato, da bi jih dali povohati psom, če bi bilo treba človeka ob eventualnem prebegu na Zahod zasledovati!