Na 22. Festivalu slovenskega filma so včeraj razpravljali o slovenski kinematografiji in literaturi. Konkretno o tem, zakaj sta se razšla. Ali še bolj konkretno, zakaj so filmi in romani — torej oboje epika, kakorkoli že obrnemo — vedno bolj dva različna, težko združljiva svetova.
Le kdo bi bil primernejši za vodenje debate na to temo od Marcela Štefančiča, jr.?
Za začetek je postregel s podatkom, da je bila četrtina od vseh približno 120 celovečercev v prvih 60 letih slovenske kinematografije — torej od prvega leta 1931 pa do osamosvojitve — posnetih po literarnih predlogah, če že ne konkretno po romanih. Od leta 1991 do danes, ko jih je bilo posnetih skoraj 200, pa jih je iz literature izšlo le 15! In še od teh 15 jih je večina nastala bodisi po romanih istega avtorja (Ferija Lainščka) ali pa so jih režirali avtorji oz. pisatelji sami (Miha Mazzini, Goran Vojnović, Metod Pevec in drugi).
Finžgariada in koliščariada
Iz teh podatkov bi se dalo seveda izpeljati še kak bolj hudoben sklep — you know what I mean —, ampak tam prisotni niso bili prava publika za takšne dedukcije. Sam pa se tudi načeloma ne vmešavam v mirne in dostojanstvene prepire te srečno nesrečne družinice filmarjev.
Na okrogli mizi so pod Marcelovo vehementno taktirko sodelovali producent Daniel Hočevar iz Vertiga/Emotion Filma, režiserka Barbara Zemljič, direktorica JAK Renata Zamida, urednik igranega programa Televizije Slovenija Jani Virk in režiser Rok Biček.
Razpravljalci so si bili enotni — tako je vsaj povzel poanto moderator —, da si slovenski film ne more privoščiti slovenskega romana.
Četrtina od 120 filmov od prvega leta 1931 do osamosvojitve je bila posneta po literarnih predlogah. Od 1991 do danes, ko jih je bilo posnetih skoraj 200, pa le 15! In še od teh 15 jih je večina nastala po romanih istega avtorja ali pa so jih režirali avtorji sami.
HMP in SFC
Zadeva je še bolj dvorezna. Hočevar je recimo povedal, da je Društvo slovenskih producentov pred leti apeliralo na tedanjega ministra za kulturo (Toneta Peršaka), da bi filmarjem omogočili, da do leta 2018 — torej do stoletnice smrti — posnamejo film po kakem Cankarjevem delu, in v ta namen odprli posebno, namensko proračunsko postavko.
Minister je odgovoril, naj se obrnejo na tedanjega predsednika vlade (Mira Cerarja). Ta pa jim je — guess what! — odgovoril, naj se obrnejo na ministra za kulturo.
Sodeč po debati na FSF slovenski filmarji še vedno sanjarijo o tem, da bi končno posneli film po Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomočnice (1904). Štefančič je sicer pripomnil, da bi HMP že zdavnaj ekraniziral David Cronenberg — in to mojstrsko —, če bi le vedel za ta roman.
Super. Ampak ta namera je podobno bizarna kot recimo nesojeni filmski projekt finžgariade. Le kdo in zakaj bi hotel dandanes gledati morbidno dekadenten film o nesrečnih, na smrt bolnih deklicah, starih od 12 do 14 let?
Jutri pa smrtno resno o otvoritvenem filmu 22. FSF Metoda Pevca Jaz sem Frenk.