Včeraj je minilo štirideset let, odkar je Apple lansiral Macintosha. Prvi osebni, prvi visokoserijski, prvi dostopni in res uporabni, all-in-one računalnik z grafičnim vmesnikom, vgrajenim zaslonom in z miško.

Pa s 128 KB spomina, si predstavljate!

To je bila revolucija. Macintosh je spremenil tako rekoč cel svet. Seveda ne sam in ne samo po Applovi in Jobsovi zaslugi. A če že hočemo nek datum, se je to začelo 24. januarja 1984. Originalni Mac je bil prelomen in je zato še danes legendaren, celo mitiziran.

Lepo in prav, da so se te obletnice spomnili tudi v Sloveniji. Veselo, četudi malce zateženo komemoracijo z nostalgičnimi eksponati in s predavanji pričevalcev so pripravili v Računalniškem muzeju.

Kot staremu Mac userju se mi je zdelo primerno, da se zadeve udeležim in da pripeljem tudi svoj manj navdušeni podmladek.

No, na koncu ni bilo nikomur žal, da smo bili tam.

Peščica zanesenjakov

Računalniški muzej je peščica zanesenjakov, ki že dvajset let zbira, raziskuje, evidentira in hrani polpreteklo ali četrtpreteklo tehnično dediščino. Nevladna organizacija v javnem interesu na področju informacijske družbe se ponaša »z več kot 6500 primerki strojne in programske opreme, knjig, revij in povezanih predmetov iz zgodovine razvoja računalništva pri nas in v tujini«.

Muzej se kot nalašč nahaja v delu Trgovskega paviljona Šiška ob Celovški cesti. Točno tja paše. Stavba Miloša Bonče iz leta 1964 je kulturnozgodovinski spomenik lokalnega pomena iz po svoje boljših časov. Karé med Celovško in Derčevo ter Gospodinjsko in Na jami je izjemen primerek arhitekturnega in urbanističnega socializma po meri človeka.

I love Šiška. Tam je vse tako moderno, četudi je obrabljeno in malo zanemarjeno. Tako kot stari Maci.

Big Brother

Tudi na včerajšnji prireditvi ni šlo brez reklame za originalnega Maca, ki jo je Apple dal 22. januarja 1984 enkrat in nikoli več predvajati na CBS pred več kot 77 milijoni gledalcev sredi prenosa Super Bowla. Šestdesetsekundni televizijski oglas je na svojem področju danes tako zgodovinski kot na računalniškem naprava, ki jo je prodajal.

Prvi gost Janez Damjan je kot strokovnjak za marketing, oglaševanje in blagovne znamke povedal, da takratna oglaševalska srenja tega oglasa za Maca ni čisto dobro razumela zaradi kulturnih in ekonomskih razlik. V čem je bila fora Orwella? Kdo bi to pri nas takrat vedel? Saj, sam roman 1984 je izšel v slovenskem prevodu že leta 1967. A povezava med Big Brotherjem in računalnikom nam ni mogla biti nič bolj jasna kot uporaba Zaratustre ali Na lepi modri Donavi v Kubrickovi 2001: Odiseji v vesolju (1968).

Je pa super, da je Jure Apih že nekaj mesecev pozneje prinesel kaseto nagrajenih reklam iz Cannesa — kjer je Applova oz. Chiat/Day–Ridley-Scottova 1984 pobrala grand prix — na Festival jugoslovanskih tržnih komunikacij v Portorož.

Čudaki in izobčenci

Slovenska obeležitev obletnice Maca sicer ni mogla biti drugačna kot specifična. Iz dveh razlogov.

Po eni strani se Apple še po vseh teh desetletjih do slovenskega miniaturnega trgca obnaša mačehovsko prezirljivo. Po drugi pa se zvesti in preponosni slovenski uporabniki Macov včasih še danes počutimo kot ideološko, beri: nepraktično trmasta (in zapravljiva) ekskluziva.

In to ne brez razloga. Resnici na ljubo sta namreč na Windowse prisegajoča tehnološka oblast in pragmatična večina v starih časih skrbeli, da smo se Mac userji počutili vsaj kot čudaki ali v še bolj starih celo kot izobčenci, ki so si kao sami krivi za svoje nekompatibilnostne težave.

Danes teh problemov ni več. Mac userjev nihče več ne marginalizira in tudi sami nismo več naduvani. A kot smo videli na včerajšnji delovni proslavi, smo še vedno neke vrste sekta. In to se nam zdi fajn. Še vedno. Tako kot se nam je zdelo nekoč fajn, da smo čudaki in izobčenci. Badge of honor. Sklepam po tem, da so za enega od predavateljev rekli, da »poimensko pozna vse Mac userje v Sloveniji«.

To je pa tudi nekaj.

Macintosh Classic II

Ko sem poslušal zaslužne predstavnike slovenske »jabolčne skupnosti« obujati spomine, sem se počutil malo starega. Mladini srednjih let spomin ne seže bolj nazaj kot do iMaca, ki je prišel ven leta 1998.

Še danes sem ponosen, da sem iMaca ob launchu — takrat je obstajal samo v Bondi Blue barvi — objavil na naslovnici Razgledov. To je bil prvi in edini primer, da je računalnik prišel na mainstream medijsko naslovnico.

Samo še nekaj: moje prvo srečanje z Macom je bilo leta 1991 v Franciji. Bil sem na nekem izobraževanju, kjer so vsakemu od nas za dva tedna dali v uporabo Macintosh Classica. Takrat sem se odločil, da bom nekega dne to mašinco imel. To je bilo nekaj čisto drugega kot moja PC kanta.

In res. Leto ali dve pozneje sem Macintosh Classica (II) že kupil v Sloveniji. Po mojem je bil to nek spin-off od Mikro Ade. To ni bila trgovina, ampak pisarna v lesenih barakah na Parmovi.

1984 je danes

Saj ne, da bi veliko o tem vedel in se vsega spomnil. To so samo moji privatni spominski drobci na come-and-go tehnologijo. Sem pa sinoči v Muzeju računalništva pogrešal nekatere. Recimo Jonasa. (Tistega, namreč, moj je bil tam.) Pa še koga. Recimo Janeza Janšo in Igorja Bavčarja, ki sta računalnike še pred vojno prodajala. Janša je navsezadnje tudi eden od redkih Slovencev, ki se je s Timom Cookom pogovarjal vsaj po Zoomu in mu celo mahal z Newtonom iz srede 90. let. (Meni ga je enkrat Matjaž Likeb posodil za kak teden.)

Med Mac userji in PC userji ni bilo nikoli bratomorne vojne, a širša udeležba bi bila vendarle pomemben korak k spravi in temeljiti osvetlitvi zgodovine Macov na Slovenskem.

Apple in Mac gor ali dol, naj zaključim s skeptično mislijo Janeza Damjana: »1984 res ni bilo kot 1984. 1984 je danes.« Ali tako nekako.