Letošnji Festival dokumentarnega filma v Cankarjevem domu se je začel v petek zvečer kot poučna in prijetna lekcija iz polpreteklega, četudi sproti updatanega antiavtoritarnega protestništva. Otvoritveni film pod naslovom Bella ciao: Per la libertà je govoril o znani, zimzeleni, a misteriozni in morda tudi namerno mistificirani uporniški uspešnici, ki presega čase svojega vprašljivega nastanka in motive tistih — enih ali drugih ali tretjih —, ki so si jo izmislili in prvi peli ali igrali.
Seveda spet ni šlo brez Kombinatk, ki so sedele (skupaj) med publiko v sprednjejših vrstah in pred projekcijo meni nič, tebi nič obrnjene proti odru nenapovedano zapele ta antitotalitaristični evergreen. To je bil nekakšen filmski flashmob. Lepo je bilo videti nekdanjega predsednika Kučana s soprogo. Oba sta zelo pasala zraven.
Domača naloga
Kar zadeva research, je mlada italijanska režiserka Giulia Giapponesi s pomočjo sodobnih komunikacijskih sredstev kar dobro opravila domačo nalogo, pa tudi solidno zrežirala večji del filma. Videli in slišali smo ne samo množico priredb in izvedb te skladbe iz najbolj neverjetnih družbenopolitičnih okolij in kontekstov. Vključno z infiltracijo komada v pop mainstream leta 1963 po zaslugi priredbe Yvesa Montanda (po rodu Italijana, po prepričanju komunista) in kao etno verzije na Festivalu dveh svetov v Spoletu leta 1964. Pa seveda pričevanja in razlage etnologov, tonskih mojstrov, zgodovinarjev, glasbenikov itd.
Bella ciao velja za pesem italijanskih partizanov, vendar trdnih dokazov za to ni. Kot tudi ni dokazov, da je revolucionarna pesem v bistvu ljudska iz 19. stoletja, ki so jo na drugo besedilo že sto let prej prepevale plevice na riževih poljih v Padski nižini.
Današnjim generacijam se je Bella ciao prikupila po zaslugi španske krimi serije La casa de papel (Money Heist) na Netflixu, od tam pa zaokrožila do ne več ne manj kot iraških demonstrantov in celo na carigrajske minarete, kjer je nič hudega slutečo Instagramerko skoraj spravila v zapor.
Dvomljivci in zanikovalci
Bella ciao velja za pesem italijanskih partizanov, vendar trdnih dokazov za to ni. Kot tudi ni dokazov, da je pesem — kot trdijo dvomljivci in/ali zanikovalci splošno sprejetih resnic (ki tudi nastopajo v filmu) — v bistvu ljudska pesem iz 19. stoletja, ki so jo na drugo besedilo že sto let prej prepevale plevice na riževih poljih v Padski nižini. Ker partizani je očitno niso. Vsi so jo slišali, a nihče ne ve točno kdaj. Preživeli partizani ali njihovi potomci trdijo, da je niso peli ali slišali.
Obstajajo pa indici za eno in drugo. Možno je tudi, da jo je skomponiral judovski emigrant Mischka Ziganoff leta 1919 v New Yorku kot klezmer komad na jidiš besedilo.
Skratka, totalna zgodovinska zmeda. Ampak prikupna. Skoraj scenaristična.
Ker partizani je niso. Vsi so jo takrat slišali, a nihče ne ve kdaj. Preživeli partizani ali potomci trdijo, da je niso peli ali slišali. Obstajajo pa indici za oboje. Možno je, da jo je skomponiral judovski emigrant leta 1919 v New Yorku kot klezmer komad na jidiš besedilo.
No, režiserko je na koncu zaneslo v nekoliko patetičen propagandizem — namreč eksplicitno zaneslo, ker propaganden je ta film že tako ali tako. Kar sicer ni nič hudega, saj se temu najbrž niti ni bilo mogoče izogniti. Slovenski podružnici Amnesty International — v sodelovanju s katero Cankarjev dom pripravlja program FDF — je to najbrž bilo všeč.
Tudi v redu. Ker kot je rekla režiserka, če kdo ne mara te antifašistične popevke, je fašist. In še dobro, da je Bella ciao vsem všeč. Ker gre v uho. Nekaterim zoprnežem kvečjemu niso všeč ljudje, ki jo radi pojejo ali poslušajo.
Dva fenomena
Na 25. FDF sta mi že prvi in drugi dan padla v oči dva fenomena. Prvič, da sta dve najbolj prepevani, izvajani, poslušani najbolj uporniški, magari revolucionarni pesmi italijanski pesmi: namreč Bella ciao in Bandiera rossa. Če seveda upravičeno odštejemo Internacionalo, ki je francoska (besedilo iz časov Pariške komune, 1871, melodija pa iz 1888), ki je daleč od pop muzike.
Drugi fenomen pa je, da avanturistični, da ne rečem nori francoski znanstveniki na meji fanatične požrtvovalnosti, celo suicidalnosti nosijo volnene čepice: kot prvi je to bil oceanograf Jacques Cousteau, za njim pa še vulkanologa Katia in Maurice Krafft.
Toda največji fenomen pri vsem skupaj — vključno z FDF, kjer so njegovi filmi hvala bogu redno na programu —, pa je Werner Herzog. Toda o filmu The Fire Within: A Requiem for Katia and Maurice Krafft njegovem filmu več prihodnjič. Morda že jutri.