Katia in Maurice Krafft sta bila francoska vulkanologa, ki sta izzivala usodo v bližini bruhajočih vulkanov. Pri tem sta zabeležila nekaj najbolj neverjetnih prizorov geoloških spektaklov ali zemeljskih prizorov sploh, kar so jih dokumentaristi kdaj posneli, vključno z organsko naravo.
Bolj fanatični od njiju je nekoč celo rekel, da bi si želel umreti od erupcije. In res: 3. junija 1991 ob 16:08 je oba doletelo to, čemur ni (bilo) mogoče ubežati. Na pobočju ognjenika Unzen na japonskem otoku Kjušu — ki se je že nekaj časa prebujal — sta čakala, da izbruhne. In je izbruhnil. Pokopal in scvrl ju je orjaški piroklastični tok. Skupaj s še enim ameriškim kolegom geologom in štiridesetimi drugimi, bolj ali manj naključnimi žrtvami med novinarskimi ekipami, taksisti in lokalnim prebivalstvom.
Četrti del trilogije
Kar mene zadeva, sem po dolgih letih končno videl film, ki se v osupljivosti dokumentarnih posnetkov lahko meri z eksperimentalnima filmoma Koyaanisqatsi (1982) in Powaqqatsi (1988) ameriškega režiserja Godfreyja Reggia z originalnim soudtrackom Philipa Glassa. (Kako mi je lahko ušel Naqoyqatsi (2002), tretji del Reggiove Qatsi trilogije, še danes ne vem.)
Govorim o filmu Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta (The Fire Within: A Requiem for Katia and Maurice Krafft, 2022), ki ga je režiser samo zmontiral in opremil s tekstom, posnel pa ga je nekdo drug. Ne filmar, ampak znanstvenik. Norec s 16-milimetrskim Arriflexom, ki je vso to kramo s opremo vred tovoril navkreber in jo izpostavljal nemogočim temperaturam in delcem. (Ja, te analogne naprave so v takih pogojih delovale.) In če slučajno ni snemal on, je snemala njegova ne manj avanturistična, četudi navidez bolj prizemljena žena.
Luna di miele a Stromboli
Obredla sta cel svet, plezala in plezala, testirala in merila, se izpostavljala nevarnostim in snemala in snemala. Toliko sta snemala, da med potovanji nista imela časa izbirati posnetkov in jih montirati.
Zato je nazadnje — posthumno, trideset let pozneje — to namesto njiju naredil nekdo drug. Werner Herzog.
Alzačana Katia in Maurice (rojena leta 1942 oz. 1946) sta se spoznala med študijem in se poročila. Ona je študirala kemijo in fiziko, on geologijo. Na poročno potovanje sta šla na Stromboli. Raziskovat. Uveljavila sta se kot vodilni vulkanološki tandem. Maurice je v glanem snemal, Katia pa je beležila meritve. Bila sta znana po tem, da sta bila povsod prva na kraju dogajanja po izbruhu ognjenika. (Skoraj povsod: pod Mount Saint Helens sta prišla šele tri dni po tem, ko je 18. maja 1980 odneslo 400 metrov vrha gore in naredilo miljo širok krater.)
Vse pohvale FDF
Vulkani in lava, piroklastični tokovi in laharji so seveda teme, ki morajo že same po sebi, vizualno pa še tem bolj zanimati recimo režiserja sicer feature filma Fitzcarraldo (1982).
No, da so dokumentarci Wernerja Herzoga redno na programu FDF, me zelo veseli. Tako je bil pred petimi leti na sporedu njegov Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu (Lo and Behold: Reveries of a Connected World, 2016) — ki se je zapisal v zgodovino s Herzogovim retoričnim vprašanjem: “Ali je umetna inteligenca sposobna delati boljše filme od mene?” —, pred štirimi pa še Srečanje z Gorbačovom (Meeting Gorbatchev, 2018).
Da ne bo pomote: to ni edini Herzogov film na vulkansko temo, niti ni edini o dotičnem paru. Herzog je posnel že V inferno (Into the Inferno, 2016), ki si ga lahko ogledate na Netflixu), ameriška režiserka Sara Dosa pa tudi lani še enega o Krafftih in sicer Ogenj ljubezni (Fire of love, 2022).
Die Schöpfung
Herzoga grem gledati pod mus. On zna. Pri dokumentarcu o Krafftih je to še posebej prišlo do izraza. Teksta je v resnici zelo malo. Herzog ne besediči. Pove, kar je treba. Bistveno. Sicer pa prepusti besedo sliki, gibljivim slikam. Rekam žareče lave, posnete na deset metrov in še dodatno zumirane. Ognjemetom lave. Oblakom in plazovom vročega pepela, plinov in prahu. Čudnim, gostim, črno-rdečim brbotajočim tolmunom in drugim geološkim pojavom, ki jim ne vemo imena in si jih ne želimo videti drugače kot umetniško delo. Zoglenelim drevesom in hišam, ki so me spominjale na ovitek LP-ja Ricochet od Tangerine Dream. Ampak ne, hvala bogu. Herzog to raje podloži s klasično glasbo v stilu Haendlovih ali Haydnovih oratorijev. Ker to je to. Die Schöpfung. Začetek ali konec vsega.