Čast otvoritvenega filma je v sredo zvečer v Cankarjevem domu pripadla premieri dokumentarca Zajeti v izviru: Slovenski otroci Lebensborna režiserke Maje Weiss in scenaristke Nataše Konc Lorenzutti — o ugrabljenih otrocih, ki so jih okupatorji med vojno dajali v posvojitev —, v četrtek pozno popoldne pa so v Kinodvoru predvajali Duhovnico Maje Prettner — o evangeličanski fararki z Goričkoga, ki pa se je pozneje defrokirala in se prerodila.
Interesno območje Lebensborn
Uvod v 26. FDF sem si nič hudega sluteč naredil sam z Interesnim območjem (The Zone of Interest, 2023) Jonathana Glazerja, pravkaršnjim dobitnikom oskarjev za najboljši “mednarodni” (neangleško govoreči) film in za zvok, v Kinodvoru. Gledal sem ga že novembra na LIFFu in ga daljnovidno razglasil za (svojega) zmagovalca festivala.
No, Zajeti v izviru: Slovenski otroci Lebensborna — ki ga v nadaljevanju omenjam kot Lebensborn, ker je originalni naslov absolutno predolg in deloma še neposrečen — seveda nimajo direktne zveze s holokavstom, razen da pripovedujejo o še eni nacistični grozoti, ki si jo je prav tako kot koncentracijska taborišča zamislil Heinrich Himmler.
Detektivka
Nacisti so poljskim, češkim, slovaškim, ukrajinskim in slovenskim staršem med 2. svetovno vojno odvzemali dojenčke — rasno ustrezne, seveda, če so se jim namreč zdeli dovolj arijskega videza — in jih dajali v posvojitev dobro situiranim in ideološko preverjenim podložnikom Tretjega rajha. Po vojni so nekatere otroke izsledili, jih odvzeli krušnim staršem — od katerih mnogi niti niso vedeli, da so njihovi posvojenci ugrabljeni pravim staršem — in jih repatriirali, nekaterih pa ne.
Več o tem v izvrstnem intervjuju z Majo Weiss in Natašo Konc Lorenzutti na MMC.
Film se seveda fokusira na štiri preživele slovenske lebenbornčke — od skupaj 645 —, gledamo pa ga lahko kot turobno zgodovinsko in intimno detektivko o iskanju izgubljenih, pozabljenih, potlačenih, zdrobljenih, zamenjanih, sestavljenih identitet ljudi, ki jih je kruta usoda zanesla po svetu — konkretno od Nemčije in Belgije pa vse do Kostarike — ali morda celo nazaj v Slovenijo. Svetoven, svetovljanski film.
Cinéma-vérité
Dobrih pet let je že, kar je tedanja Fokuspokusova kolumnistka Andreja Časar napisala tekst o svoji prijateljici Jani (Janki) Kerčmar Džuban, ko je ta ravno zapustila svoj duhovniški stan. Takrat je Maja Prettner že snemala ta film. Že prej ga je začela.
Učeno rečeno je Duhovnica — dobitnica vesne za najboljši celovečerec po izboru občinstva na lanskem FSF v Portorožu — neke vrste cinéma-vérité, v bistvu pa tudi resničnostni šov. Kamera sledi protagonistki povsod — od cerkve do domače kuhinje (in na balkon), ko se pogovarja s starši, sestro, možem, nedoletno hčerko, pa seveda s farani. Jana ni ravno heretična, rada pa dela po svoje. Predano svojemu poklicu jo skrbi, da je za vero vedno manj zanimanja. Evangeličanski Cerkvi zameri birokratizem. Govori zelo veliko. Še preveč. Tudi o spolnem zlorabljanju, ki ga je doživljala v mladosti. Navidez s tem nima problemov, ker da jo je to naučilo krščansko odpuščati. Kvečjemu sebi očita, da je enkrat za trenutek v tem celo uživala. Ne čisto nepričakovano se odloči, da bo zapustila duhovniški poklic. Ne vidi se več v tem. Po njeni zadnji maši vsi jokajo. Ona tudi. Neuspešno se prijavi za vojaško vikarko na razpis Slovenske vojske. Ampak na misijo v tujino pa ne bi šla.
Nakar zboli za rakom na maternici.
“Bog je poskrbel za dramaturgijo”, kot je sinoči v krajšem pogovoru z njo in z ekipo filma rekla sama Jana.
Danes se ukvarja z oskrbo ostarelih, želi pa se posvečati tudi živalim. Zgleda srečna. Duhovno prerojena. Nima več svoje trademark frizure na fanta, ampak dolge lase.
Prevod
Duhovnica — ki je nastala v produkciji Studia Virc — pa ni samo Janina zgodba, ampak tudi prikupna in poučna, če že ne znanstveno antropološka študija življenja v Murski Soboti in na goriškem podeželju. To je zelo dragoceno. Veliko pove o domovini in ljudeh. Sekvenci dobrodelne prireditve in potem še veselice v Apačah sta nepozabni. Pa nekaj krajinskih posnetkov (srnjak na zasneženem polju in v vetru valujoče žito) je skoraj genialnih.
Film je opremljen s podnapisi. Prevod iz prekmurščine sicer ni neustrezen, je pa stilistično slab, ker je pogovorni jezik prelektoriral v knjižnega. To je edino malo motilo.
Toliko za začetek. So far, so good.