Vreden ogleda in razmisleka je film srbske dokumentaristke Mile Turajlić Neuvrščeni: Dosje Labudović, ki je bil na sporedu 26. Festivala dokumentarnega filma v soboto ob pol sedmih v CD, nakar še v nedeljo dopoldan v Kinodvoru.

Film je v bistvu jugonostalgičen ekspoze o gibanju neuvrščenih. Poudarka sta dva: prvi je seveda zgodovinska ustanovna konferenca voditeljev držav ali vlad neuvrščenih držav v Beogradu od 1. do 6. septembra 1961, drugi pa kamerman (in fotograf) Filmskih novosti Stevan Labudović, ki je kot Titov omiljeni filmadžija vse to posnel. Stotine in stotine kilometrov traku, ki so še danes pospravljeni — deloma pregledani in evidentirani, deloma pa tudi ne — v kleteh beograjskih arhivov.

Filmske novosti

Mila Turajlić — ki je bila pred šestimi leti na 20. FDF z odličnim politično intimnim filmskim portretom svoje lastne matere Srbijanke Turajlić (Druga stran vsega), profesorice elektrotehnike, prominentne članice antimiloševićevskega gibanja Otpor! in namestnice ministra za izobraževanje v Đinđićevi vladi — se je nič hudega sluteč zakopala v arhive in začela snemati pogovore z Labudovićem (ki je bil takrat že v svojih poznih 80.), da bi posnela dokumentarec o nesvrstanih in o celuloidni legendi stare šole.

Vendar se je izkazalo, da je materiala toliko in da implikacije socialistične propagande — ki je verjetno dosegla vrhunec, da ne rečem popolnost prav s Filmskimi novostmi — precej presega tako imenovani beograjski samit (summit). Izkazalo se je, da perfekcionistični, toda skromni Labudović režiserki ni govoril o tem, da so ga Filmske novosti poslale snemat alžirsko in mozambiško dekolonizacijsko vojno (FNL proti francoski oblasti oz. Frelimo proti portugalski). Sama je morala izbrskati.

Zanimivo, osupljivo

Vse to je seveda zelo zanimivo, če ne celo osupljivo. Me pa glede na to, da je režiserka študirala politologijo v Veliki Britaniji, preseneča, da s filmom ni presegla evforične jugonostalgije za časi, ko je bil Beograd tako rekoč center sveta — ali se je po zaslugi Filmskih novosti vsaj zdel —, SFRJ sama pa pomemben politični player na mednarodni sceni.

To pripombo lahko ilustriram z anekdoto s fotografijo Tita, Nehruja, Naserja, Sukarna in Nkrumaha s srečanja na jugoslovanski ambasadi v New Yorku leta 1960, kjer so sprejeli tako imenovano Pobudo Peterice.

Turajlićeva je publiki v Cankarjevem domu po zanimivem pogovoru namreč prijazno talala namagnetene fotografije in potem omenila, da pozna nekoga na Nizozemskem, ki si jo je pripopal na hladilnik, nakar ga je nekdo vprašal: “Zakaj pa imaš fotografijo petih diktatorjev na hladilniku?”

Moje skromno mnenje nedokumentarističnega filmarja je, da bi se s tem vprašanjem film moral začeti (ali končati). Saj ne, da bi sam vedel odgovor. Še zdaleč ne. Me pa zanima. Zato pa to razlagam.

Podobe, ne zgodbe

Seveda pa nismo preslišali cinično krute resnice, da tako kot smo bili mi v Jugoslaviji indoktrinirani z neuvrščenostjo kot političnim projektom — in po Labudovićevi zaslugi tudi s podobami neuvrščenosti —, pa po drugi strani na Zahodu o tem niso slišali drugega kot cinične pripombe. V glavnem pa se ljudem ni niti sanjalo, da se to sploh dogaja. 

Angažirana avtorica je skratka veliko povedala o tedanji Jugoslaviji, manj ali nič pa o današnji oz. o njenih ostankih. Kar je tudi nek statement. Se pa je za vsak slučaj zavarovala — in obenem poantirala svojo intenco oz. izdelek — s tem, da je za moto filma izbrala citat Walterja Benjamina iz njegovega nedokončanega dela Passagenwerk (1927–1940): “Zgodovina se razkroji v podobe, ne v zgodbe.” 

To je tako prekleto/preteklo res.

Iz istega vira dodajam: “Preteklost lahko dojamemo samo kot podobo, ki se zasveti v trenutku svoje prepoznavnosti — potem pa je nikoli več ne vidimo.”