Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma je pričakovano zmagala Edina zemlja. Le zakaj ne bi bil film nagrajen še v Ljubljani, če je bil nagrajen že (lani) na Berlinalu in če je (letos) dobil še oskarja? Če bo to prispevalo k miroljubni in pravični rešitvi palestinskega problema, pa naj bo.
Ne bo pa prispevalo k temu, da bi se FDF vpisal na svetovni festivalski zemljevid.
Filma sicer nisem šel gledat, ker konflikt spremljam v medijih in ker sem domneval, da vem dovolj, če vem, da sta ga skupaj posnela palestinski in izraelski režiser (oz. kar po dva z vsake strani). To cenim in jemljem na znanje, da je vendarle možno, in to mi zadošča.
Tako kot recimo nisem šel gledat dokumentarca o Beatlih Things We Said Today in o d’Annunziovem pohodu na Reko Fiume o morte!. Zdi se mi, da tudi o Beatlih in d’Annunziu — o njem oz. o njegovem kipu v Trstu sem celo že pisal — vem dovolj. Predvsem pa nisem ljubitelj mimetično dosnetih, (do)igranih dokumentarcev.
Arhitektura in jazz
Dokumentarni žanr že po definiciji tendira k temu, da publiki predstavi določeno tezo. To lahko doseže direktno ali posredno. Ne moremo reči, da je direktna metoda propagandistična ali vsaj aktivistična, kot tudi ne, da je posredna scela umetniška. Odtenkov med eno in drugo skrajnostjo je toliko kot dokumentaristov ali celo dokumentarcev.
Toda kot večjega ljubitelja te druge, posredne, umetniške variante sta me na FDF najbolj navdušila Glasba za državni udar belgijskega režiserja Johana Grimonpreza in Arhitekton ruskega režiserja Viktorja Kosakovskega. In kako me tudi ne bi: hladna vojna in dekolonizacija Afrike na ozadju jazza — in arhitektura na ozadju ekologije in prav tako ne manj genialne glasbe.
Nepozabni posnetki
Najprej o Arhitektonu, o coup d’étatu pa jutri. Pa še off-FDF o St. Patrick’s Dayu v kinu za bonus.
Arhitekton je eden od treh, štirih vizualno najosupljivejših in najbolj fascinantnih dokumentarcev, kar sem jih kdaj gledal. Vsaj po znameniti trilogiji Godfreyja Reggia Koyaanisqatsi, Powaqqatsi in Naqoyqatsi (1982, 1988, 2002).
K neverjetnosti filma obilno prispeva soundtrack rusko-francoskega skladatelja Evguenija Galperina (to je francoska transkripcija). In če rečem, da on ni ravno to, kar je bil Philip Glass za Godfreya Reggia, hočem samo reči, da je Galperine manj hrupen in manj zapomnljiv.
Mimogrede, zelo priporočam Galperinovo zadnjo plato Theory of Becoming. (Izdano pri ECM, kje pa drugje.)
Manire pa to
Upam, da bo ta film še kje in kdaj na sporedu, ker ga bom definitivno šel še enkrat gledat. Posnetki so nepozabni. Lokacije sem moral iskati na Googlu, ker folk med odjavno špico že vstaja in meče senco na platno, in sem tisto bistveno zamudil.
In ne, to ni problem Kosovelove dvorane, ki je pač majhna, ampak nevzgojene publike. Publika je danes večinoma grozna. Skoraj nihče več ne pozna teh bontonskih osnov, da se mora človek, ki gre proti svojemu sedežu v vrsti, kjer ljudje že sedijo, obrniti frontalno proti njim (z ritjo pa proti sprednji vrsti). Ne, danes se vam v dvoranah kar naguzijo. Jaz ne bom več vstajal — kot se je nekoč spodobilo (in kar tudi le še redkokdo dela) —, če bom videl, da gre proti sedežu nekdo, obrnjen stran od mene.