Čeprav je po novem tako, da na (28.) Festivalu slovenskega filma v Portorožu predvajajo samo tiste filme, katerih producentom paše, da jih predvajajo — ali da celo figurirajo v uradni konkurenci —, pa se vendarle zgodi, da je na programu tudi kak hiperaktualen film. Magari slučajno. In magari po zaslugi desničarskih ksenofobov à la Aleksander Reberšek (NSi) in Socialdemokratska mladina (podmladek SDS).
Kot vemo, je pred dnevi iz muhe nastal slon, ko je prišlo na dan, da so staršem na Prvi OŠ Žalec poslali — oz. kao poslali — vabilo na roditeljski sestanek v slovenščini in albanščini. Groza, kajneda?! Živimo vendar v Sloveniji, kjer se ve, kateri jezik je uradni, vendar se hlapčujoči domorodci žalibog prilgajamo tujcem, priseljencem, namesto da bi se oni prilagajali nam in se ponižno in hvaležno asimilirali.
Fake news
SDS-ovski paglavci z Gorenjskega so na družbenem omrežju na to kvazinovico reagirali rekoč:
“Pred približno petimi leti so imeli na OŠ Šenčur projekt, pri katerem bi se naši otroci naučili nekaj albanskih fraz, da bi bilo albanskim otrokom lažje. Ped za pedjo nam jemljejo državo.”
(Izjavo sem lektoriral, ker v originalu ni zelo pismena.)
“Treba je jasno in glasno povedati: živimo v Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenski jezik. Uradna komunikacija v javnih ustanovah mora biti v slovenskem jeziku. Vse drugo je nedopustno.”
Nazadnje pa se je izkazalo, da sploh ni šlo za to, da bi žalska šola obveščala starše po defaultu dvojezično, ampak da so o posebnem roditeljskem sestanku — namenjenem samo njim — obveščali samo starše otrok s Kosova, med katerimi nekateri ne razumejo slovensko. Zato dvojezičnost vabila.
Taka je pač taktika
Domnevati smemo, da se poslanec in podmladek ne zmenijo za demanti domnevnega pedagoškega in nacionalnega škandala, saj po razkritju dejanskih podrobnosti, za katere v svojem pravičniškem ogorčenju prej niso vedeli, niso izbrisali svojih prvotnih trditev.
Tako to gre pri desničarjih. Taka je njihova taktika. Tudi če se izkaže, da je njihovo družbeno smetenje brez vsake osnove, naj kar ostane tam, kamor so ta trash odvrgli. Za vsak primer. Ker lahko pride prav drugim. Kot nazorna ideja. Kot poučen indic, kaj vse se dogaja v naši prelepi domovini, ki jo izkoriščajo, če ne celo teptajo prišleki.
Mimogrede naj omenim, da bi Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje moralo že takoj reagirati in postreči z natančnimi informacijami, za kaj v resnici gre. Da se ne bi po nepotrebnem razplamtel ta sramotni resentiment proti tako imenovanim tujcem. Menda ja ne moremo pričakovati od ravnateljic, da bodo na družbenih omrežjih aktivno preprečevale take twitterstorme.
Niggers
Iz Žalca v Portorož na FSF.
Včeraj popoldne je bil v enem od tistih dveh skladišč soli, zdaj bolj znanem pod fancy imenom Magazin Grando — ki na naši že tako kratki, prekratki Obali veljata za dragocen kulturnozgodovinski spomenik —, na sporedu odličen dokumentarni film režiserja in (so)scenarista Tonija Cahuneka z naslovom Novi sošolci (oz. v albanščini Shokët e rinj të klasës).
Mimogrede: če kdo doslej ni razumel, zakaj Albancem ni všeč, če jim kdo reče Šiptarji — ali Romom Cigani, če smo že pri tem —, mu kosovski deček v filmu to lepo pojasni (v slovenščini): “To je tako, kot če v Ameriki črncu rečeš nigger.”
Scenarij je sicer nastal v sodelovanju s Tonijevo sestro Evo Cahunek, ki je kulturna mediatorka za integracijo albanskih otrok v Kranju, kjer je film — razen na Kosovu, na prvotnih domovih družin teh priseljencev — večinoma posnet in kjer sledi zgodam in nezgodam štirih kosovskih otrok in njihovih staršev.
Integracija, ne asimilacija
V prisrčnih in mestoma zabavnih, simpatično idealiziranih, četudi ne problemom izogibajočih se Novih sošolcih ni veliko poudarka na ksenofobiji — čeprav bi dotični najbrž znali veliko povedati tudi o tem.
Ampak to je za film samo dobro, saj je del jasnega koncepta: kako se naj otroci priseljencev (in njihovi starši) integrirajo v slovensko družbo, ne da bi se pri tem asimilirali, torej z ohranjanjem svoje primarne nacionalne identitete. Res pa je, da so v podtonih natančno in verodostojno dokumentirane naracije ves čas potihem prisotni kleni slovenski predsodki do tujcev, ki s pomočjo strankarsko spolitizirane in družbenoomrežno generirane nestrpnosti vsake toliko izbruhnejo na dan, kot zdaj v tem uvodoma omenjenem primeru.
Birokrati na MVI
Ne bi pa bilo prav valiti krivde samo na desničarje in pomasovljeni način razmišljanja o problemih, ki jih brez podrobnejšega informiranja ne moremo, ne znamo in nočemo razumeti. Zasluge za to ima tudi uradna (šolska) politika. V Novih sošolcih mi je skorajda najbolj ostala v spominu izjava nekega birokrata z Ministrstva za vzgojo in izobraževanje.
Ko je namreč tekla beseda o tem, da bi bilo dobro, če bi otroke priseljencev, ki še ne znajo slovensko, pred vključitvijo v učni proces najprej naučili govoriti in razumeti slovensko — ne pa da jih takoj pahnejo vanj brez znanja jezika —, je ta človek odgovoril, da MVI uradno, konceptualno ne podpira te ideje, ker da bi s tem v bistvu uvedli ločevanje oz. grupiranje otrok po nacionalnem kriteriju.
Kako se reče “sapienti sat” po albansko?
Cahunek je imel srečo v nesreči po zaslugi nestrpnih. Na projekciji v Portorožu je bil deležen zasluženih ovacij — skupaj z glavnima protagonistkama. Novim sošolcem pa se obeta tudi veliko organiziranih šolskih ogledov. Kar je super. Pa še Ministrstvo za vzgojo in izobražvanje se bo vsaj malo odkupilo za neumnosti, ki jih počne.