Na portoroškem Festivalu slovenskega filma je film Kaj ti je, deklica Urške Djukić sinoči dobil ne več ne manj kot pet vesen (za najboljši celovečerni film, za najboljšo glavno žensko vlogo, za stransko žensko vlogo, za stransko moško vlogo in za najboljši sound design). Kuklina Fantasy pa je tudi dobila pet vesen (za najboljšo izvirno glasbo, za najboljšo scenografijo, za kostumografijo, za masko in za posebne dosežke — karkoli že to slednje pomeni). Rezervnih ali tolažilnih, da tako rečem.
Kaj ti je, deklica je tudi moja moralna zmagovalka tega FSF. Bi pa samo pripomnil, da je film Zemljo krast Žige Virca eden od najbolj krivično spregledanih filmov tega festivala.
O teh dveh filmih bom pisal v prihodnjih dneh (v enem ali več tekstih).
Žal
Vseh filmov — ali vsaj tistih, ki bi ga na podlagi predhodnih in dostopnih informacij o posameznih naslovih in avtorjih znali zanimati — si en sam poročevalec oz. kritik pač ne more ogledati, ker se filmi kljub trudu in celo konceptu direktorja FSF Bojana Laboviča časovno prekrivajo. Ni pa nujno, da gre človek gledat nekaj, za kar bi mu bilo pozneje žal.
Tako mi ni recimo žal, da sem šel gledat to famozno Fantasy — čeprav me ni navdušila. Res pa je, da sem po vsem, kar sem o filmu režiserke Katarine Bogdanović, znane pod umetniškim imenom Kukla, superlativnega slišal ali bral, me je zanimalo že to, zakaj je iz tega nastal tak popkulturni rom-pom-pom.
Kvartet
Da povzamem: štiri twenty-something neslovenske bejbe, kao najboljše prijateljice — ena naivna, ki se še išče in ki jo albanski starši hočejo poročiti s tipom po njihovi izbiri; ena tough, ki živi s svojo nezainteresirano materjo; ena groba in brezčutna za več dramaturškega učinka; in ena trans, centralna figura, ta Fantasy namreč, poosebljenje drugačnosti, svobode in eksotike, ki so prvim trem nedosegljive; v to slednjo se prva omenjena zagleda in nazadnje z njo (začasno) zbeži v Makedonijo na obisk k njenemu bolnem očetu, ki potem umre, hči sama (oz. za domačo rabo sin) pa mu pripravi nekakšno karnevalsko sedmino. Kar zadeva to njuno zvezo in odnose z ostalimi puncami, ima film kolikor toliko srečen konec.
Devalvacija
Zgodba zveni zanimivo, vendar si od nje nima smisla veliko obetati, če niste ravno stari okrog trideset let in dovzetni za trendovsko angažirane umetniške in v konkretnem primeru tudi (vizualno) kičaste preslikave specifičnih spolnih, družbenih in nacionalnih identitet. Če ste zapovrh še jugonostalgik, še tem bolje. Kot da bi poslušali recimo balkansko trap muziko à la Senidah ali Jala Brat & Buba Corelli (ki sta recimo na Apple Music Top 100 Slovenia ali še kje absolutna rekorderja). To je ta Zeitgeist, ki že dolgo prodira iz pop muzike in se sproti posodablja, zdaj pa se očitno širi še v višje ali vsaj zahtevnejše umetniške zvrsti — in jih sebi primerno devalvira.
Tolerantnostni stereotipi
Film ni tako negledljiv, kot je (meni) ta muzika neposlušljiva, je pa vsekakor nezanimiv, da ne rečem dolgočasen v izkoriščanju tolerantnostnih stereotipov do drugih in drugačnih in nasploh do novodobnih družbenih memov. Verjetno je to tisto, kar mlado, manj zahtevno in hitro navdušeno publiko tako navdušuje.
Treba je priznati, da ima današnja filmska mladina — govorim seveda o teh nacionalno in kulturno ali magari osebnostno fluidnih eksotih — veliko povedati. Svojih problemov si ti mladi ne izmišljajo, znajo pa te primere dobro izkoriščati in jih primerno senzibilizirani publiki plasirati. Ta pa to po mojem ceni bolj iz družbenopolitičnih razlogov in iz naklonjenih medijev kot pa po doslej veljavnih, morda preživelih filmskih kriterijih.