Novopečeni v. d. direktorja Urada vlade za informiranje Sebastjan Jeretič je včeraj obelodanil, da je UKOM odblokiral reci in piši devetindvajset dezinhibiranih primitivcev, ki jih je prejšnja vlada zaradi neprimernega izražanja benala na svojih profilih na družbenih omrežjih.

Sicer ne vemo točno, kaj so ti nesrečniki zagrešili, ampak recimo, da je vlada vedela, kaj dela.

Ukomova poteza je na prvi pogled spravljiva, na drugega pa nekoliko kontradiktorna.

Jeretič je odblokado namreč obrazložil z besedami, da “gre vendarle za profile države, ki morajo biti odprti za državljane in njihov glas tudi takrat, ko je kritičen”. Opozoril je, da “to ne pomeni strinjanja s stilom komunikacije [blokirane devetindvajseterice]” — kot da bi si kdo to sploh upal pomisliti! —, in dodal: “Prosim, da skupaj zgradimo kulturo dialoga, ki bo spoštljiva, korektna in razumna.”

Izobčenci

Pri vsem skupaj za začetek preseneča, da je bilo blokiranih samo devetindvajset ljudi. Človek bi si mislil, da jih bo vsaj na stotine, če že ne na tisoče. Ali je vtis, da nas je na družbenih omrežjih obkolila necivilizirana drhal, napačen? So samo najbolj glasni, v resnici pa jih sploh ni toliko? Jim posvečamo preveč pozornosti in s svojim zgražanjem delujemo kot hreščeč družbeni ojačevalec? Ali pa je bil UKOM pod prejšnjo oblastjo preveč prizanesljiv?

Druga stvar pa je, da nihče ni niti vedel, da so kogarkoli blokirali. Toda koga bi to sploh zanimalo? Tega nam pa res ni bilo treba vedeti. In če bi že vedeli, kdo bi vladi — razen izobčencev samih — to sploh zameril?

V tem smislu je Jeretičeva pomilostitvena gesta zgolj simbolična petarda. Veliki pok bi bil, če bi jih blokirali in odblokirali na stotine. Veliki pok bi bil, če vladno benanje ne bi imelo osnove in če bi bilo masovno. In seveda, če bi novi vladi uspelo staro vlado prikazati kot velikega brata, ki cenzurira vljudne in kompetentne, konstruktivne kritike.

Izgovori, izgovori, izgovori

Prošnja, “da skupaj zgradimo kulturo dialoga, ki bo spoštljiva, korektna in razumna”, je neuresničljiva želja, ki bazira na dobronamerni, a zmotni predpostavki, da bo tega sranja konec, če bomo le dovolj dolgo pozivali h kulturi govora. Poklicani in nepoklicani.

To se ne bo zgodilo.

Da aktualna vlada ne bo blokirala uporabnikov — če ji smemo verjeti —, je sicer ciničen whitewashing. Nekateri njeni predstavniki blokirajo ljudi že dolgo. Na čelu z njenim predsednikom. Seveda na svojih domnevno privatnih profilih. Ker Janez Janša kao ni isto kot @JJansaSDS. Njegov in njihov izgovor je, da so oni previsoko nad blokiranimi in preveč prepričani v svoj prav, da bi se jim zdelo vredno z nadležnim mrčesom sploh ukvarjati.

Zadetek in zgrešitek

Jeretičeva poteza je po eni strani popolnoma zgrešila tarčo, po drugi pa je vendarle zadela v polno. 

Leglo nekulture govora je namreč na družbenih omrežjih, ki pa jih vlada — nobena — ne more učinkovito omejevati. To lahko počne samo na svojih profilih, a to je kaplja v morje. Blokiranje je neučinkovit ukrep, ki se ga novi vladi že iz praktičnih razlogov splača dati adakta. Zato je bilo to brez veze.

Zadetek v polno pa je poteza zato, ker je ali bo pripomogla k prevladi percepcije, da so levičarji oz. kritiki aktualne vlade tisti, ki jih je treba naučiti manir. Že od konsolidacije DZ namreč opažamo, da se začenja ofenziva proti nekulturnemu govoru aktualne opozicije, ki je ob zamenjavi oblasti dejansko izgubila živce.

V tem duhu je treba razumeti Stevanovićevo pripombo o “pocestniškem obnašanju” Lene Grgurevič — ki bi jo res morali poslati v malo šolo manirlih retorike in anger managementa — in njegovo kategorično zavračanje opravičila.

Dobro uigrana oblast

Po mojem je to zelo učinkovita strategija. H konfliktnosti nagnjene, za socialne skillse prikrajšane, retorično nepismene, latentno kolerične poslanke in poslance opozicije — ki je z izjemo Luke Mesca in Matjaža Hana itak izgubljena — je parlamentarna večina res v stanju spraviti ob živce. Njihove navijače na družbenih omrežjih pa še tem bolj. Kot da to delajo načrtno.

Koristni idioti iz Resni.ce s pomočjo Reberškovih in Mahničevih intervencij skrbijo za to, da imata opozicija in simpatizerska javnost vedno dovolj razlogov, da se brez retoričnih zadržkov zgražata — kar pri nekaterih govorcih dejansko presega meje civiliziranega izražanja. To daje koaliciji argumente. Zdi se, kot da imajo prav. Ker oblast ima vedno prav — in tudi če nima, še vedno izpade vljudna in civilizirana.