V kinu je prijetno trobiti v isti rog

Vsake toliko se pojavi kak trendy evropski režiser, ki snema fancy filme, na katere vsi dol padajo. Z mano vred, saj nič ne rečem. V kinu je prijetno trobiti v isti rog. Najznamenitejši med takimi auteurji so Lars von Trier in Thomas Vinterberg, drugič spet Pedro Almodóvar in Gaspar Noé. Pa še kdo.

Ampak to je že the next generation. Intelektualci so v zgodovini upravičeno tripali na francosko novelle vague in pozneje na le cinéma du look in Junger deutscher Film, ampak to je bilo nekaj drugega. Wenders, Schlöndorff, Fassbinder, pa Beineix, Besson, Carax — ti drugi trije že sami naslednja generacija — so delali filme, ki smo si jih res zapomnili. Ker so se nas dotaknili.

Tako kot se je mene dotaknila Östlundova Višja sila (Force majeure, 2014), medtem ko se me navidez fascinantnejši, privlačnejši, všečnejši, intelektualnejši, modernejši (časovnejši), bolj slick, da ne rečem (miselno) dizajnerski Kvadrat (The Square, 2017) ni toliko. Trikotnik žalosti (Triangle of Sadness, 2022) — dobitnik zlate palme v letošnjem Cannesu — pa še tem manj.

Miljenček evropskega občinstva

Ruben Östlund je zdaj tak miljenček evropskega občinstva. Vse skupaj je zelo dvoumo. Namreč njegovi filmi sami — namreč ta dva naslovna geometrična lika — in stališča do njega in do filmov.

Navzven je to kritika potrošništva, kulture in meščanskih bonitet, komoditet, pa marketinga, mode, denarja, osebnih odnosov, življenjskih predsodkov, ekološke ozaveščenosti, socialnih omrežij, ideologij kot socializem in kapitalizem, intelektualizma samega kot poblagovljenega in temu primerno jalovega miselnega prizadevanja itd.

Pri tem pa ne vemo — ali vsaj težko razberemo —, ali smo mi urbani, multikultivirani, brezskrbni, afluentni, upgradani Evropejci z vsemi svojimi manijami, fobijami, deviacijami in predsodki res sami taki, kakršne nas kaže zoprni, kritični Östlund, ali pa on sam ne zna cinizma in satire zapakirati drugače, kot da obilno izkorišča točno to, kar kritizira.
Ker če bi to kritiko resno jemali, nam niti ne bi smeli biti všeč njegovi filmi. Ali vsaj morali spregledati dvoumnost, na kateri temeljijo. No, saj mogoče jo.

Nepozabna driska

Trikotnik žalosti je za začetek predolg. Dobri dve uri in pol je absolutno preveč. Prvo “poglavje” — v katerem se influencerka Yaya (letos avgusta prerano preminula Charlbi Dean) in neprijetni arijski pussy Carl (Harris Dickinson), prepirata, zakaj ni ona plačala večerje, kot je obljubila — je bilo videti kot dober auftakt, ki pa se v nadaljevanju na križarjenju izgubi. Tam in takrat bi se film šele komot začel.

Novih filmov dandanašnjih režiserskih brandov, o katerih zgoraj govorim, ni težko pozabiti — vsaj podrobnosti. No, Trikotnik žalosti se bo zapisal v zgodovino s sekvenco “kapitanove večerje” z morsko boleznijo, ko začnejo fini gostje bruhati in se v toaletah valjati v lastni driski — vse to pa na ozadju pijanske partíje komunističnih in kapitalističnih vicev, ki jo odigrata odlična epizodista Woody Harrelson kot kapitanska parodija magari Žižkovega fana in hrvaški Zlatko Burić kot ruski nouveau riche Dimitrij.

The rest is the end of history

The rest is the end of history, bi lahko rekli — in vrnitev v angleško razsvetljenstvo Daniela Dafoeja in Davida Humea. Robinzoniada, ko preživele po piratskem napadu na njihovo ladjo naplavi na samotni otok — za katerega se izkaže, da je v resnici rezort — pa seveda ni skeptična in skepticistična, ampak cinična. Hvala bogu, sicer, ampak Östlund bi nam lahko prihranil ta ljubezenski trikotnik, cepljen na psihologijo in socialo na glavo postavljene medčloveške hierarhije egoizma v kriznih razmerah. Preveč vsega in preveč naenkrat. In preveč megleno.
Ampak zgleda pa dobro.

Östlunda sem gledal v nedeljo. A že v ponedeljek sem gledal film, ki se me je dotaknil. So very british — pa tudi zelo japonski in obenem proti po magnificientnem ruskem realizmu. Living. Živeti. Ikiru. Smrt Ivana Iljiča. O tem pa več v prihodnjih dneh.