V ponedeljek popoldan, skratka, sem na 33. LIFFu gledal britanski film Živeti (Living, 2022) južnoafriškega režiserja Oliverja Hermanusa.
Za Hermanusa še nisem slišal, toda na srečo sem iz programskega kataloga razbral, da ima film mnoge adute, zaradi katerih ga je treba absolutno videti.
In nisem se zmotil. Take filme bi lahko gledal vsak dan. Na velikem platnu ali na malem ekranu — in s tem mislim magari telefonske ekrane, ne samo televizijske.
Filma Živeti in Peter von Kant bi bilo treba v bistvu obravnavati skupaj, ker sta oba tako rekoč remake dveh starih znamenitih filmov. Ker pa sta obe retro novotariji obenem izvrsten upgrade svojih predhodnikov, naj teče beseda o njiju posebej.
A huge fan
Za začetek, Živeti je posnet po scenariju britanskega pisatelja Kazua Ishigura (Nobelova nagrada za literaturo, 2017), avtorja romana Ostanki dneva (Remains of the Day, 1989). Ni šans, da ne bi šel gledat filma po scenariju Kazua Ishigura! Verjetno nisem edini, ki si je za vedno zapomnil istoimenski film Jamesa Ivoryja (1993) po scenariju Ruth Prawer Jhabvala in z Anthonyjem Hopkinsom in Emmo Thompson v glavnih vlogah.
Drugi razlog je bil Bill Nighy v glavni vlogi. I’m a huge fan. Ne, ne spomnim se ga iz Piratov s Karibov 2 in 3 (Mrtvečeva skrinja, 2006, in Na robu sveta, 2007) — spomnim pa se ga iz Pravzaprav ljubezni (Love Actually, 2003) v nepozabni stranski vlogi ovenelega rockerja Billyja Macka. (Billy: “Vprašajte me karkoli, povedal bom po resnici.” — Radijski DJ: “Okej. Najboljši seks vašega življenja?” — Billy: “Britney Spears.” — Radijski DJ: “Wow!” — Billy: “Hecam se. Bila je zanič.”)
Tretji do četrti razlog pa je Akira Kurosava. Film je namreč predelava njegovega filma Živeti (Ikiru, 1952). Prestavitev iz Tokia okrog leta 1950 v London v začetku 50. let.
Old-school
Mister Williams je tipičen angleški old-school gentleman z bowlerjem in dežnikom, ki malo pred upokojitvijo komandira prekladanje papirjev na nekem oddelku v mestni upravi in pazi, da ja ne bi kršil britanskih norm vedenja in štempljanja. Toda ko mu zdravnik diagnosticira raka in se zave, da je pred njim samo še pol leta ali leto življenja, se vse spremeni. On se spremeni. Hoče živeti.
To je seveda večna tema — no, večna vsaj že od Tolstoja iz njegovega poznega, turobnega in moralističnega obdobja oz. od novele Smrt Ivana Iljiča (1886), ki je inspirirala že Kurosavo.
Ni šans, da ne bi šel gledat filma po scenariju Kazua Ishigura! Verjetno nisem edini, ki si je za vedno zapomnil istoimenski film Jamesa Ivoryja (1993) po scenariju Ruth Prawer Jhabvala in z Anthonyjem Hopkinsom in Emmo Thompson v glavnih vlogah.
Iz Tokia v London
Preslikava iz Tokia v London je precej natančna oz. neodstopajoča. Tudi Kurosavin protagonist je v službi v urbanističnem oddelku. In tudi v prvi verziji je šlo za otroško igrišče, ki ga pred smrtjo prebujeni birokrat — “Mister Zombie”, kot sama pri sebi reče Williamsu mlada uslužbenka z njegovega oddelka, ki postane navidezni objekt možakarjeve gentlemansko platonične, tako rekoč filozofsko ekeistencialne “infatuacije” — vendarle pomaga dokončati.
Podobnost gre celo tako daleč, da tako pri Kurosavi kot pri Hermanusu/Ishiguru protagonist neko mrzlo zimsko noč umre prav na igrišču na gugalnici — v tem primeru pojoč sentimentalen škotski šlager, ki se ga spomni iz mladosti.
Diapazoni emocij
Bill Nighy je genialen. Neverjetno, kakšne vse diapazone emocij, stanj, podtonov, namigov, slutenj in dramatičnosti je mogoče izraziti — ali celo pokazati — z najtišjim možnim glasom in tako rekoč brez mimike obraza. So very british. No, saj, to je vendar to. Ta omika zadržanosti, navidezne brezdušnosti in razredne normativnosti, ki skriva svetove. Skratka: staromodno sentimentalen, skorajda solzav film, vendar brezhiben. Ne ravno za ljudi, ki se imajo za moderne.
Film za res moderne pa je bil ta drugi, svojemu predhodniku komplementarni film. Peter von Kant. Prosto po Fassbinderju. O tem naprej te dni.